DRUŽINE SO ZAKON

O čem odločamo?

25. marca bomo državljanke in državljani na referendumu o družinskem zakoniku odločali. O čem bomo odločali, se javnost še ne strinja popolnoma. Nasprotniki menijo, da bomo odločali o tem ali je družina še vedno pomembna vrednota našega časa, zagovorniki pa, da bomo odločali o osnovnih človekovih in otrokovih pravicah. Prvi menijo, da je družina ključna celica družbe in da se moramo boriti za njen tradicionalni pomen. Drugi so prav tako prepričani, da je družina ključni sestavni del družbe, a da se moramo boriti za priznanje različnosti njenih oblik. Ker se potemtakem vsi borimo za družino, je smešno, če družinski zakonik ne bi bil sprejet.

Zakaj? Ker kompromisni predlog upošteva obe strani. Zakonik ne pomeni razvrednotenja družine, materinstva in očetovstva, saj te institute utrjuje, hkrati pa priznava še vse druge oblike družin. Tudi istospolne oblike družin. Čeprav bi bilo to popolnoma legitimno, družinski zakonik kot kompromisni predlog ne predvideva posvojitev  otrok s strani homoseksualnih parov. Partnerji v istospolnih zvezah lahko posvojijo le partnerjevega otroka ne pa otroka, ki ni biološki otrok vsaj enega od partnerjev.

Zakonik pa prvič prinaša dodatno zavezo države, da omogoča ljudem pripravo na partnersko in družinsko življenje ter jim nudi pomoč v primeru težav.

Kot pravi predsednik Republike Danilo Türk: »Družinski zakonik je dober zakon, saj ščiti tradicionalno družino in njeno pomembno družbeno vlogo ter utrjuje pomen očetovstva in materinstva, hkrati pa je družinski zakonik odprt tudi za ljudi, ki živijo v drugačnih skupnostih in v njih skrbijo za otroke. Ti otroci živijo v Sloveniji, vendar danes niso enako zaščiteni kot v tradicionalnih družinah. Interes otrok mora biti naše prvo merilo in naša prva zahteva.«

»Sveta« družina

Kako to, da je kljub temu, da je zakonik kompromis in upošteva želje obeh strani na strani nasprotnikov še vedno tako goreče nestrinjanje? Pravijo, da bo tradicionalna družina z zakonikom razvrednotena. Pa bo res? Poglejmo. Ko nasprotniki družinskega zakonika izražajo strah pred propadom tradicionalne nuklearne družine (poročena moški in ženska biološkega spola in otroci) jih lahko razumemo le pod pogojem, da sprejmemo njihovo predpostavko, da je nuklearna oblika družine sveta. Da spada na področje esence, univerzalne forme in objektivne resnice. Tako pa je že po sami definiciji večna, nesprejemljiva, in resnična. Takim formam lahko danes rečemo tudi ahretipi. To so fenomeni, ki jih ljudje izvzamemo izven zgodovinskega časa in jim damo status nekakšne objektivne resnice. Na drugi strani najdemo fenomene, ki so enkratni, zgodovinski, torej posvetni. Na področje profanega spadajo vse druge oblike družine (enostarševska, večgeneracijska, istospolna, »mačehovska«) Gre za dualizem svetega in profanega, pri čemer sveto razumemo kot vedno resnično obstoječe, profano pa zaradi zgodovinskih dogodkov pač minljivo in spreminjajoče. Živimo v času in okolju, ki na dualizem svetega in profanega gleda hierarhično. To pomeni, da sveto, zato ker je večno, dobi status večvrednosti, profano pa, zato ker je enkratno, status manjvrednosti. Takšno razumevanje družinske problematike nam pomaga razumeti, zakaj mora tradicionalna družina nujno ostati v polju svetega – ker sveto zanjo pomeni edino resničnost. Uvrstitev nuklearne družine v eno izmed zgodovinskih in posvetnih oblik družin, ji odvzamemo status resničnega obstoja v večnosti in postane naključni družbeni pojav v določenem časovnem in kulturnem obdobju. Vendar s tem tradicionalna družine ne propade, niti se ne razvrednoti. Vsak posameznik jo lahko živi in jo celo postavlja za svoj najvišji ideal oz. vrednoto. Kadar zakon vključuje pluralnost, takrat zagotovi obstoj vrednot in idealov za vse in nihče ni prikrajšan.

Je družina res naravna?

Ob pogledu na medijsko razpravo o družini v pred-referendumskem času je jasno, kako so se pomeni znotraj pojmovanja družine porazdelili v tipično dualistično klasifikacijo. Zagovorniki tradicionalne družine argumentirajo njen obstoj z večnostjo, tako lahko slišimo: »Od nekdaj je bila družina sestavljena iz očeta, matere in otrok.« Zagovorniki pluralnosti in različnih oblik družin pa na status večnega sploh ne pristajajo, ampak družbene pojave razumejo skozi čas in zgodovinske spremembe. Slišimo jih: »Percepcija družine se skozi čas spreminja. Čas je, da spremembe, ki so že tukaj, zakonsko priznamo.« Obe strani imata drugačen pogled tudi na realnost. Za nasprotnike zakonika je resnična tradicionalna družina, za zagovornike pa dejstva, ki jih kaže družbena realnost. In družbeno dejstvo, ki ga ne moremo spregledati je, da se je percepcija družine skozi čas spreminjala. Da ljudje danes po svetu živijo v raznoraznih oblikah skupnosti, ki jim rečejo družina. Ni res, da je nuklearna tradicionalna družina ideal že od nekdaj. Ni res, da je že jamski človek to formo vzel kot ideal. In res je, da je vlogo Jezusovega očeta opravljal Jožef, njegov socialni, ne biološki starš. Linda Nicholson v svojem delu Feminism and Families meni, da naravna družina ni tako tradicionalna kot pravijo. Njene osnovne funkcije izhajajo iz transformacij socialnih sprememb, ki so se zgodile v zahodni Evropi in severni Ameriki v osemnajstem in devetnajstem stoletju. Koncept tradicionalne družine tako ne poseduje samo zgrešenega univerzalizma, ampak tudi zgodovinski determinizem. Polje govora o naravi se lahko sprevrže v nevarno ideologijo, ki omogoča diskriminacijo. Najprej nekaj označimo za naravno in temu damo status resnice. Nasproti naravnega se vzpostavi nenaravno, ki zaradi tega pač ne more imeti istega statusa in posledično vseh pravic. Enako se danes dogaja v razumevanju družine, kjer lahko slišimo, da obstajajo »prave in napačne«.

Napaka, ki se zgodi v razumevanju je torej ta, da se družbeno, zgodovinsko in sprejemljivo formo – družino, prenese v polje naravoslovja in objektivnosti. Ali kot se je ob tej problematiki izrazila antropologinja dr. Karmen Šterk: "Družina ima z naravo skupnega le to, da gre tja včasih na sprehod.«  In še: »Če pa ima družina psa, potem so ti sprehodi pogostejši.« 

Tudi če sprejmemo zgoraj opisano predpostavko o naravnem, ugotovimo, da narava lahko proizvede le tisto, kar je naravno. Potemtakem je tudi raznolikost družin kot dano dejstvo naravna.

Meja moje svobode je svoboda drugega

Kot družboslovka in humanistka ne morem pristati na življenje po arhetipih. Verjamem v ideale, vendar le v tiste, ki si jih postavljamo sami. Tudi zame je heteroseksualna skupnost osebni ideal, vendar ne tisti »od Boga dan«, ampak tisti, ki ga čutim in vzamem za svojega. Vendar morajo obstajati ljudje, ki se strinjajo z mojo pozicijo, in tisti, ki me ne stigmatizirajo zaradi nje, ljudje, ki mi ne jemljejo osnovnih človekovih pravic. In če želim, da mi drugi omogočijo to svobodo, moram nujno tudi sama omogočiti svobodo drugim. Z drugimi besedami: če omogočim svobodo življenjskega stila drugemu, s to gesto omogočim svobodo tudi sebi. Zakaj? Ker sem za nekoga drugega vedno jaz »drugi«. Ali če vse to prevedemo v vsem poznan, a premalo upoštevan nauk: »Ne stori drugemu tega, česar nočeš, da bi drugi storili tebi«. Zlato pravilo je ključ do strpne družbe. Do družbe, kjer bomo vsi lahko živeli tako, kot želimo, ne da bi nas bilo strah ali pa bi bili diskriminirani. In to ne velja le za oblike družine, ampak tudi za versko in narodnostno pripadnost. Diskriminacija kristjana, geja ali Bosanca samo zato, ker se razlikuje od nekoga, je odraz neupoštevanja zgornjega pravila.

Le čevlje sodi naj kopitar

Pred kratkim sem v oddaji na televiziji slišala mnenje dveh verskih voditeljev, islamskega in budističnega. Oba sta poudarila, da je vero legitimno posredovati le, če se verski voditelji ravnajo v skladu z vrednotami, ki jih pričakujejo od vernikov. S tem se strinjam. Ko razmišljamo o načinu družinskega življenja, ki mu rečemo tradicionalna družina, ugotovimo ne samo, da nam idejo, v kakšni skupnosti bi morali živeti, posredujejo tisti, ki ne prakticirajo družinskega, zakonskega in heteroseksualnega življenja, ampak tudi to, da se v svoji naravi predstavljajo kot povsem aseksualni. Je ta zgled legitimen?

Tehtnica se premakne

Kakorkoli obrnemo argumente za ali proti, lahko razumemo tako zagovornike kot nasprotnike. Kako? Vsi imajo pravico zagovarjati svoje vrednote in živeti po njih. Pomembno je vedeti, da je vsak diskurz sprejemljiv in možen in da ni objektivnega sodnika, ki bi sodil o pravi poti. Pa vendar vse le ni tako relativno. Pri vsem tem je seveda dobro razmisliti, katero pot bomo ubrali. Dober razmislek zame pomeni izmenjavo argumentov na temeljih konstruktivne razprave, nikakor pa ne zagovarjanje populizmov na podlagi učinka propagande. Na primer: »Če bo propadla družina, bo propadla celotna družba, in tega si Slovenci ne smemo dovoliti.« Tisto, kar v mojih očeh tehtnico premakne na stran zagovornikov družinskega zakonika je predvsem predpostavka, na kateri temelji njihovo razumevanje sveta. Da pojasnim. Nasprotniki zakonika poskušajo vsem ljudem, ne glede na veroizpoved, politično prepričanje, spol in spolno usmerjenost, zanimanja ter socialne okoliščine, vsiliti eden in edini možni način življenja. To je življenje v tradicionalni družini. S tem avtomatsko diskriminirajo polovico slovenskih državljanov, ki so si življenje uredili v drugačnih skupnostih. Več kot pol parov v Sloveniji namreč ni poročenih. Pozicija nasprotnikov zakonika je torej izključujoča. In temelji na predpostavki, da je lahko le ena oblika družine prava. Na drugi strani zagovorniki družinskega zakonika razmišljajo tako: družbena realnost je dokaz pluralnosti oblik družin. Če sprejmemo vse oblike kot obstoječe, tudi t.i. tradicionalno družino, delujemo na način vključevanja in razumevanja. Ta možnost pa temelji na predpostavki, da so vse obstoječe družbene oblike družine prave.

ZA!

Po mnenju Varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek Travnik je naloga države poskrbeti, da otroci iz istospolnih družin niso diskriminirani oziroma da imajo iste pravice kot otroci iz drugih družin (zdravstveno zavarovanje, nego v primeru bolezni, preživnine, dedovanje po nebiološkem staršu, itd). Družinski zakonik to zagotavlja. Čeprav gre pri konkretnem predlogu družinskega zakonika za  kompromisno rešitev, prinaša korak naprej v razumevanju človeka in njegove umeščenosti v družbi, predvsem pa zmanjšuje predsodke. Razume, da sama forma družine- spolna zastopanost nikakor ni zagotovilo za dobro okolje otoka. Predvsem se je potrebno zavedati, da če zares želimo otrokom dobro, nimamo več časa čakati s sprejetjem zakonika. Otroci istospolnih parov so že tukaj. Želijo si, da bi lahko oba starša prišla po njih v vrtec. Radi bi, da bi jih lahko oba starša spremljala k zdravniku. Ti otroci so tukaj in če ne poskrbimo za njihove pravice, potem smo preprosto ignorantska družba, ki se je ujela v past zastarelih predsodkov. Ta družba je nekoč enako gledala na pankrte kot danes gleda na otroke istospolnih parov. Pa smo se počasi spremenili v pozitivno smer. Če smo uspeli razbiti ta predsodek, nam bo uspelo še naslednjega. Referenduma Za družinski zakonik se bom udeležila in obkrožila ZA, ker bom s tem omogočila sebi in drugim življenje v razumevajoči družbi, kjer velja, da različnost bogati.

VOLIM TE, NE LJUBIM TE. BALKAN PARTY ZA RAZMIŠLJANJE.

Kaj je Balkan?

Jasno je, da je pojem Balkana socialni konstrukt in da znotraj te percepcije negativnih in zasanjanih predstav o Balkanu ne manjka. Tisti, ki se ne strinjate, pojdite prebirat ksenofobične komentarje pod raznimi internetnimi članki, stereotipna poročanja množičnih medijev in pravljične opise v nekaterih popotniških vodnikih. Prebrali boste, da je Balkan »evropski sod smodnika«, »divja Evropa«, »evropski srednji vek«, »domovina plemenitih divjakov« ali »krvoločnih primitivcev«, »kulturni mozaik«, pa tudi »pristno, od nekdaj ohranjeno okolje«, »eksotične drugačnosti«, itd. V delu Balkan – Od konca Bizanca do danes, avtorja Marka Mazowerja, lahko preberete, da je Balkan turško ime za Staro planino v Bolgariji. V literaturi se ime prvič pojavi leta 1808. Ko si je nemški geograf August Zeune (1778 - 1853) ogledoval to planino, je napačno sklepal da gre za celotno gorsko verigo (podobno apeninskemu polotoku) in tako je celotno ozemlje dobilo ime Balkanski polotok. Nesrečno ime Balkan je bilo največkrat povezano z Osmani v času Otomanskega vladanja na območju današnjega Balkanskega polotoka. Od tukaj tudi večina negativnih konotacij, ki so skonstruirale zgoraj omenjene kriterije »balkanskosti«.

V grobem lahko povzamemo, da je Balkan v večinskem zahodnem in evropskem diskurzu predstavljen kot »drugi«, nazadnjaški, primitiven, eksotičen, nevaren, itd., kar je tipična percepcija balkanizma. Mnogi ga povezujejo s Saidovim konceptom orientalizma. Balkanizem predstavlja diskurz, ki se pojavlja v zvezi z opisovanjem Jugovzhodne Evrope, deluje kot diskurz o Balkanu in reproducira predvsem njegove temne plati. Je diskurz stigmatizacije, stereotipizacije in generalizacije, predvsem pa predstavlja manjvreden status Balkana napram Evropi. Kaj in kje točno je Balkan je vprašanje percepcije. Definicij je mnogo, najbolj uveljavljena pa pod Balkan šteje območja, ki so bila nekoč pod vladavino Otomanskega imperija. Vendar pa percepcija o Balkanu še zdaleč ni enotna in homogena. Obstaja tudi »pozitiven«, enako homogeniziran in ideološki pogled na Balkan. Poimenujmo ga »balkanofilija« ali »zaljubljenost v Balkan.

Balkan party

Sociolog in kulturolog dr. Peter Stanković piše, da se je med nekdanjim prizadevanjem slovenske politike za odcepitev od Jugoslavije hkrati pojavilo navdušenje nad vsem balkanskim. V popolnem nasprotju z uradnim diskurzom se je v tem času za del urbane mladine vse balkansko spremenilo iz simbola slabega v simbol dobrega. Pričelo se je zaljubljanje v Balkan. Balkanofilijo lahko opazujemo tudi danes: kraj, kjer se ta proces pogosto dogaja je »balkanska scena« kot mladinska subkulturna scena. Če je nekoč za »balkan žur« veljalo, da se tam vrti jugo-rock in pop s konca 70ih, 80ih in začetka 90ih, pa danes na »balkan žurih« poslušamo v veliki večini »balkanski trubofolk« in elektronsko glasbo. Reprezentativen pa je predvsem način, na katerega se balkanskost - vsaj izven simbolnega območja Balkana - danes promovira: skozi promocijske plakate »balkan žurov, partyjev«. Poguglajmo, opazujmo in skozi vizualno upodobitev bomo razbrali, kaj naj bi danes pomenil ali ponujal »balkan žur«.

                  

Promocijski plakati obljubljajo erotiko in eksotiko balkanskih žensk, ki so strastne, aktivne, magične in privlačne. »Balkan žur« je skozi leta očitno dobil še drugega označevalca, saj nas plakati, ki se oglašujejo predvsem na območju severne Evrope vabijo ne samo na Balkan, ampak tudi na »gypsy žure«, kjer se vrtijo soul iz 60ih, funk iz 70ih in »balkan beates«, karkoli to že pomeni. Plakati odražajo veselje, sproščenost, užitek in eksotiko, dobro voljo, preprostost in odprtost Balkancev, pristnost, naravnost. Predstavljajo kraj, kjer se bomo spočili, razvedrili in odklopili od vsakdanjega globaliziranega sveta. Na Balkanu čas mineva počasneje in ohranili so se »pristni človeški odnosi«. Nekateri plakati v istem paketu ponujajo »narodno muziko« in »DJ-a«. Mešanica turbofolka in elektronike je očitno novi trend. Velikokrat se na plakatih znajdejo »preprosti kmečki fantje z zdravo pametjo«. Reprezentativen rekvizit je tudi »trubaški orkester«, ali pa kar sama glasbila, ki jih uporabljajo. Na nekaterih plakatih je opaziti tudi tradicionalni ples kolo. Na veliko plakatih, kjer je Balkan prikazan kot starodavna kmetija, nasmejanih kmetic in kmetov, ki uživajo v narodni glasbi, se znajde tudi petelin, velikokrat je tudi on uprizorjen kot igralec na trobento. Na plakatih ne sme manjkati ponudba sodobne elektronske, a komercialne glasbe ter vizualnega mainstreema MTV-jevske popularne kulture skupaj z vsemi njenimi »oblinastimi« vrednotami. Spodbuja se užitkarstvo, razmišljanje s svojo glavo pa ni predvideno. Kritika je prepovedana, užitek za zapovedan.

Zaljubljenost v Balkan

Videti je, da gre pri vsem tem za nekaj podobnega kot zaljubljenost. Vendar, zakaj gre pri takšni promociji za zaljubljenost v Balkan, balkanofilijo? Začnimo kar pri definiciji zaljubljenosti.  Po psihologu Zoranu Milivojeviću vključuje psihološke procese projekcije, idealizacije, fiksacije in zabrisa realnosti. Za ponazoritev teorije zaljubljenosti si izberimo reprezentativna lika: naj bosta klišejska Julija in Romeo. Ko govorimo o zaljubljenosti, ugotovimo, da se Julija zaljubi v določen pomen, ki ga pripisuje zunanjosti in obnašanju Romea, kar pomeni, da Julija enači zunanji videz Romea z njegovim karakterjem. Skladno s tem Julija enostavno doživlja, da točno ve, kakšen je Romeo. Da je to mogoče, mora imeti Julija v svojem nezavednem predstavo o »pravem« partnerju. Tisti trenutek, ko Julija opazi pomembno podobnost Romea, ki se pojavlja pred njo, z vsebino lastne predstave o pravem partnerju, se vklopi celotni psihični mehanizem, ki sodeluje v zaljubljenosti. V tem trenutku Julija preslika lastno predstavo o pravem partnerju na Romea, ki je zdaj pred njo. Romeo  je uporabljen kot obešalnik, na katerega Julija obesi sliko iz svojega nezavednega. Ker je projekcija trenuten in nezaveden proces, Julija v svojem doživljanju Romea ne vidi nobene razlike med svojo predstavo, ki jo je projicirala na Romea, in osebo, ki je Romeo je v realnosti. Lastna prestava o Romeu postane resnična predstava Romea. Tako ugotovimo, da zaljubljenost ni odnos utemeljen na poznavanju realnosti, ampak je odnos privida, v katerem oseba prihaja v odnos z lastno nezavedno predstavo, prilepljeno na objekt, ki je v našem primeru Romeo. Če se navežemo na promocijske plakate »balkan žurov« ugotovimo, da je predstava ljudi, ki participirajo v skupini ljubiteljev »balkan žurov« izkrivljena, saj predstavlja le delček resnice o Balkanu, ta pa ni utemeljena na poznavanju realnosti. Balkan je namreč več kot samo eksotika, užitek in pristnost. Balkan je tudi Sarajevski filmski festival, z nasiljem prekinjena splitska Parada ponosa, Dubioza kolektiv, Bajaga, Baščaršija, vojni migranti, Nikola Tesla in burek. Balkan v svoji raznolikosti vsebuje ravno toliko dobrega in slabega kot druge regije sveta. Ko pa ga ocenjujemo enostransko gre za odnos privida, odnos popačene slike, ki jo projiciramo na Balkan, vzajemno pa se ta ista podoba vrača skozi plakate, ki nam to projekcijo samo še potrjujejo kot resnično.

Ključen del definicije zaljubljenosti pa je tudi idealizacija. Z idealizacijo (Po Milivojeviću) razumemo projekcijo idealne predstave na objekt  (Romea) in na druge psihične mehanizme. Zaljubljenost (idealizacija) traja tako dolgo, kolikor se lahko obdrži projektirana predstava na objektu zaljubljenosti. Ali po domače, Julija je zaljubljena v Romea toliko časa, dokler je zmožna v njem videti idealnega popolnega partnerja iz njenih sanj. Ko osebo spoznavamo, vidimo njeno realnejšo sliko in s tem tudi naša idealizirana predstava o njej propada. Zaljubljenost pade, mi pa imamo dva izhoda; se poslovimo od osebe ali pa ugotovimo, da nam je takšna resnična kot je, pravzaprav všeč.

Kadar odnos z osebo, v katero smo zaljubljeni, iz nekega razloga ni realiziran, zaljubljena oseba ni v položaju, da skozi odnos z dejanskim partnerjem ugotovi, kdo je ta »drugi« v resnici. Če bi bila Julija zaljubljena v Romea samo na podlagi njegove fotografije, pač ne bi imela možnosti spoznati resničnega Romea. Zaradi tega izgubi možnost, da preneha biti zaljubljena in lahko postane kronično zaljubljena. Njena zaljubljenost je fiksirana. Neuresničen odnos zaljubljeni osebi odvzame možnost demistifikacije projekcije skozi resničen odnos z drugim. Nekaj podobnega smo doživljali sami, ko smo bili v najstniškem času  zaljubljeni v kakšnega svetovnega zvezdnika,  recimo  Brada Pitta. Naša zaljubljenost je bila fiksirana. Kako tudi naj ne bi bila, če pa smo bili zaljubljeni v plakat, ki je visel na steni naše sobe. Status fiksirane zaljubljenosti bi lahko uporabili pri našem opisu stanja »zaljubljencev v Balkan«. Pri t.i. balkanofilih v veliki večini ne gre za ljudi, ki bi imeli možnost sploh kdaj dodobra spoznati večplastnost Balkana, zato se lahko njihova idealizirana prestava zlahka ohranja, medijske promocije pa jim s pomočjo plakatov to idealizirano resnico le potrjujejo. Balkan žuri so torej prostor, kjer se Balkan lahko idealizira in se vanj zaljublja. Balkanofilija predstavlja diskurz, ki je ravno obraten od balkanizma, saj gre za slavljenje in idealizacijo Balkana. 

                                                                                                     

Je balkanofilija slovenofobija?

Za tiste, ki se istovetijo z zgodbo, da so bili aprila 2004 še Balkanci in so se s prvim majem leta 2004 čez noč prelevili v »napredne evropske Slovence« bi bil status Balkanca precej neprijeten. Na eni strani najdemo tiste, ki sovražijo Balkan, na drugi tiste, ki so vanj zaljubljeni. Oboji iz Balkana posrkajo pomanjkljive informacije, eni pozitivne, drugi negativne, nihče pa ne podaja transparentne predstave o Balkanu. Menim, da oba ekstrema, tako balkanizem kot balkanofilija lahko sprožita in ohranjata prepad med percepcijo »Balkancev« in »Slovencev« kot dveh esencialnih skupin, izmed katerih si lahko pripadnik samo ene. Si notri, ali pa te ni. Ali pa si shizofren. Zakaj?

Zdi se, da se Slovence mnogokrat poveličuje na račun Balkancev. Zdi se, da se Balkance mnogokrat poveličuje na račun Slovencev. Balkanofil potrebuje Slovenca-kmeta in negativno označbo, ki jo nanj prilepi, da lahko svojo pozicijo popolne balkanskosti šele zagovarja. Slovenofil potrebuje Balkanca – koruptivnega divjaka in njegovo negativno označbo. Kje pa ga je zares polomil in kaj neupravičeno izključuje poponi balkanofil? Žalostno je to, da naj bi le ta  kritiziral slovensko narodno-zabavno glasbo kot nekaj najbolj neumnega, ogabnega, medtem ko orkester trubačev slavi kot dobro pristno kulturo. V Sloveniji naj se ukine vse vaške veselice, harmoniko, oddajo Na zdravje, narodne noše, na Balkanu pa bi vse to ohranili,  še več- to tam ljubimo.  V Sloveniji so razkrite prsi turbofolk pevk skoraj že pocestniške, na Balkanu je to eksotika. Moje opozorilo se nanaša na to, da nam ni potrebno sovražiti nekaj, s čemer smo obdani pod imenom in konstruktom »nacionalna kultura«, da lahko ljubimo Balkan.  Še več, menim, da se s hkratnim poniževanjem kulture, ki se predstavlja kot slovenska in povzdigovanjem kulture, ki se predstavlja kot balkanska, razlika in prepad samo še širi. Velja tudi obratna logika; povzdigovanje slovenske kulture nad balkansko ustvarja nevaren stereotip. Mogoče ni odveč opozoriti, da sta ta dva pola umetno konstruirana in da se kulture v realnosti mešajo, spreminjajo, dopolnjujejo in tudi izginjajo ter da v resnici, izven naših glav, enostavno ne obstajata dve popolnoma homogeni kulturi, ki bi jima lahko rekli slovenska in balkanska. Po nekaterih definicijah tudi Slovenci spadamo na Balkan.

Umetno ustvarjamo binarni pol, ideološko množico, kjer se oseba lahko odloči samo za en pol. Ali si naš ali njihov. Gledaš nacionalko ali pa Pink TV. Ne dopušča možnosti, da človek gre v soboto zvečer na vaško veselico plesati polko, drugi dan pa na »balkan žur«. Si notri, ali pa te ni. In hkrati predpostavlja delitev kulture na elitno in primitivno. Če beremo slovenske forume, kjer si forumaši pišejo o »balkanskih žurih« je stvar zelo jasna: ali si pristaš takšnih žurov in to nujno pomeni da moraš zavračati vse kar diši po slovenskem, ali pa si zagrizen in ogrožen nasprotnik »balkan žurov«, njigove obiskovalce pa zmerjaš s čefurji, primitivci in nazadnjaki, vendar moraš zato slaviti vse slovensko. Si res želimo videti svet v ekstremih? Balkan kot raj za odrešitev ali Balkan kot pekel od katerega moramo čim prej pobegniti. Svet na srečo ni tako črno-bel. Balkanofilija, idealizacija Balkana je torej drugi obraz Janusove glave in je enako zavajajoča, stereotipna, izključujoča in škodljiva kot balkanizem. Kulturo je potrebno gledati izven njenih binarnih okvirjev in dopustiti prostore svobode za vse različnosti. In za konec še praktični nasvet za dekonstrukcijo dualizma: pojdite v petek na »balkan žur« plesat kolo, v soboto pa na veselico pod šotorom plesat polko. Rakijo in šnops dobite v vsakem primeru.

Objavljeno tudi na:  http://bajta.si/kolumna/projekt-nadgradnja-lope-kolumne-in-intervjuji-volim-te-ne-ljubim-te-balkan-party-za-razmisljanje-nina-meh

SUBTILNO DISKRIMINATORNA STRAN: SI. STRANA.MK

Zadnje čase kot uporabnica Facebooka vse pogosteje opažam uporabo nove spletne aplikacije SI.STRANA.MK. Kolikor sem uspela razumeti, stran deluje tako, da lahko uporabniki v posebej določena okenca vpišejo dve stvari, ki bi ju želeli primerjati, dodajo fotografije in potem presojo kaj je "VEČ", prepustijo drugim obiskovalcem. Na prvi pogled najstniška neproblematična stran. Vendar pa, kot se je že mnogokrat izkazalo za vsemi stvarmi, ki se zdijo neodvisne in "normalne" ležijo sporne ideje. Kakšna je tukaj? 

 Aplikacija je narejena tako, da spodbuja tekmovalnost, zavist in hierarhične odnose. Prislili nas, da na svet gledamo z vidika binarne logike in ideologije hierarhij. Prisili nas, da svet vidimo črno - belo in nam odvzame možnost vsakršnega heterogenega pogleda na družbo in kulturo.  Spodbuja stereotipe in je tudi diskriminatorna. Naj navedem nekaj "binarnih polov", ki so jih vnesli uporabniki strani; gre za vprašanje, kaj je VEČ? SLO ali HR?, blondinke ali rjavolaske, Bosanke ali Slovenke, obrite muce ali kosmate muce, kapitalizem ali komunizem, nacizem ali komunizem,  Justin Bieber ali Damjan Murko, OŠ Muta ali OŠ Radlje, Samsung ali Apple, črnci ali belci, balkan muska  ali metal muska, Slovenija ali Madšarska (ja, ni tipkarski škrat, res je napisano s "š"- jem), Borut Pahor ali predčasne volitve, NK Maribor ali NK Olimpija, radirka ali svinčnik, marihuana ali alkohol, žemlja ali pir, Srbija ali Bosna, Slovenija ali USA, svič ali parfum ... 

 Ko človek vse to gleda mu gre seveda najprej na smeh. Vendar pa nam vse te prisiljene izbire  dajo občutek, da se lahko odločimo samo za eno od stvari in da smo lahko samo na eni strani. Vsekakor pa nas silijo, da izberemo večvrednostno pozicijo. Nekaj mora nujno biti v hierarhičnem redu večvredno. V diskurzu uporabnikov te strani "balkan muska" nikakor ne more biti enakovredna "metal muski". Ne sme obstajati človek, ki bi imel rad obe. Ali si naš ali pa njihov. Aplikacija spodbuja tudi narodnostno diskriminacijo, ko sprašuje kateri narod več velja. In tudi rasno. Ni čudno, da se sovraštvo do "drugačnega" takole upešno reproducira, če imamo takšne aplikacije. Aplikacija temelji na t.i. negativni identifikaciji z »Drugim«, ki ga moramo postaviti pod nas, da smo sploh vredni obstoja. Problematičnost te strani je v njeni reprodukciji določene strukture, ki je hierarhična in dualistična in zaradi te narave nujno spodbuja diskriminacijo, stereotipizacijo, itd. Ljudjem ne dovoli, da bi vsako stvar videli v njenih okoliščinah in jo sodili v kulturih kontekstih. Ljudi sili izbirati, ne dopusti, da bi jim bilo všeč oboje. Spodbuja esencializem in s tem dela veliko škodo medosebnim in medkulturnim odnosom. Seveda ta analiza in kritika ne velja za vse primerjave – govorimo o tistih, ki so resnično diskriminatorne in bi jih lahko mogoče celo označili za subtilno spodbujanje sovražnega govora. 

Sicer pa je izven teh analitičnih okvirov, iz vidika drugih neproblematičnih vsebin, stran SI.STRANA.MK prav zabavna stvar.

Še več cvetk iz te strani najdete na:

http://si.strana.mk/

ZAPELJIVKA S PLAKATA

Dandanes statusa resnice, avtoritete in vednosti ne posredujejo več tradicionalne institucije, kot sta Cerkev in šola, niti starejši modri ljudje, ki so nekoč zaradi izkušenj veljali za nosilce vednosti, modrosti in resnice. Družba se spreminja prehitro, da bi za nasvet kako uporabljati novo telefonsko aplikacijo povprašali duhovnika ali pradeda. In kdo je nova avtoriteta? Prva stvar, ki jo je smiselno izpostaviti je ta, da nova avtoriteta vsekakor ni enotna, homogena institucija ali oseba, ampak prej kapital, ki s svojo močjo lahko zasede status nekoga, ki posreduje resnico. Če se Applu uspe prodajati  kot eno izmed najbolj zaželenih in najboljših tehnologij, to ni zato ker bi zares bil, temveč zato, ker so ljudje sprejeli ideje, ki jih promovira kot resnične. Utelešenje moči kapitala niso le znane marketinške znamke, kot so npr. Hello Kitty, McDonsld's, Apple …, ampak tudi jumbo plakati, ki nas spremljajo skoraj na vsakem koraku. Ob teh velikih papirnatih telekranih se počutimo, kot da bi na vsakem vogalu stal Big Brother in nas opominjal, kaj je prav, kako se moramo obnašati, kaj kupiti, kako se obleči, kaj ceniti … . Ena izmed sodobnih Big Brotherjevih zapovedi je tudi zapoved »zapeljem te ;)« Marsikje v oglaševanju, v modnem časopisu, najstniški reviji, na televiziji, na internetu, zlahka opazimo ponavljajoč vzorec ene in iste ideje – zapeljevanja. Kamor koli namreč pogledam, me zapeljujejo lepi, mišičasti in seksi moški ter seksi vzburjene ženske. Ljudje očitno želimo biti zapeljani in trg nam ponuja tudi to blago. Prelepa seksi ženska in moška telesa pa ne prodajajo samo svojega telesa, ampak tudi spolni užitek. Predvsem pri ženskih likih opazimo nagajive poželjive poglede in vzdihujoča odprta usta, ki sugerirajo, da s produktom kupimo tudi spolni užitek, včasih celo orgazem.  Predstavljajmo si, da bi se v resničnem življenju v komunikaciji z drugimi ljudmi mi vsi obnašali tako. Si sebe predstavljate kako vzdihujete in se zvijate, ko hodite po cesti? Ko greste po ulici, koliko žensk ali moških vas pogleda na takšen presunjen način? Verjetno zelo malo, ali pa celo nobeden.

Jumbo plakati in seks

In kako tak mehanizem deluje? Mogoče tako, da človeški možgani delujejo na povsem preprosti ravni; če slišimo ali vidimo »seks« na plakatu, naredimo nezavedni sklep, da z nakupom izdelka, ki ga plakat promovira dobimo tudi spolni užitek, in to celo gratis! Kar pa na žalost ne drži in je razočaranje skoraj vedno neizogibno. Čeprav vedno znova ugotovimo, da spolnega užitka pač ne moremo kupiti, ga vedno znova neuspešno kupujemo. Kako marketinško potezo pripeljati do skrajnosti nam zelo nazorno nakazuje nov jumbo plakat za vodo Zala. Na plakatu vidimo pomanjkljivo oblečeno žensko, v položaju, ki nas kar vabi v posteljo, poleg nje pa je postavljena voda Zala. Vsak razmišljujoč človek, če se vsaj malo poglobi v vsebino sporočila, razume, da je povezava vode in dekleta konstrukt, ki moškim sporoča, da bodo z nakupom vode Zale dobili še mamljivo žensko, ženskam pa, da bodo ob nakupu Zale postale zaželen objekt moških oči. Podoben primer smo zadnje čase lahko zasledili pri jumbo plakatu Zavarovalnice Maribor, ki svoje stranke pridobiva dobesedno s prodajo ženskega oprsja. Le kaj bi na to odgovorila freudovska psihoanaliza? Verjetno v tem smislu, kako je bilo nekoč prijetno, in varno ob mamini dojki in zdaj vam zavarovalnica to varnost vrača in zagotavlja, vse kar morate storiti vi je to, da jo izberete.  Ironija, ki jo plakat prodaja se skriva tudi v paradoksalni logiki pomena varne vožnje. Na plakatu piše »Glej na cesto«, hkrati pa vam postavna mladenka navihano vijuga s prstom, kako ste poredni, saj gledate njo, na mesto na cesto -  kar bi počeli v primeru, če nje ne bi bilo tam. 

Preprosto je potrebno povedati resnico: jumbo plakati lažejo z namenom prodaje izdelkov. Mogoče to tržno logiko še lahko razumemo, vendar se problematika poveča takrat, ko se zavedamo, kako vse te vsebine vplivajo na naše vrednote in percepcijo resničnosti. Postavljajo nedosegljive ideale, hkrati pa jih predstavljajo kot dosegljive. Zakaj je kapitalu v korist, da ljudje skrbijo za svojo postavo, kupujejo najboljše anticelulitne kreme, plačujejo vstopnice za fitnes, drage frizerje, saj je danes v modi, da se lasje svetijo in jih neguje kašmirjeva in »nevemkakšna« formula, si podaljšujejo nohte, itd.? Preprosto zato, ker se s tem ustvarja profit. Ta logika je sporna predvsem zato, ker ljudi zavaja: obljublja jim nebesa, prinese jim odvisnost. Ljudje se pehamo, da bi dosegli želene ideale, ki so nam posredovani od zunaj z enim samim namenom, da bi ugajali. Mislimo, da ugajati pomeni slediti predstavljenim idealom. Mislimo, da ugajati pomeni podariti spolni užitek. Mogoče to res pomeni, vsekakor pa ni nekaj, kar pomeni samo to.

Opazujmo svet

Ključno opozorilo pri takšnih razpravah je, da ne gre za to, da bi postavljali moralne temelje, kaj je dobro in kaj je slabo. Še manj gre za to, da bi se opredeljevali kaj je prav in kaj narobe. Nismo bogovi in nismo poklicani za to. Kar lahko naredimo je, da se svet naučimo opazovati; ne samo pomene, ki konstruirajo našo realnost, ampak tudi njihove posledice. Tako bomo bolje razumeli, zakaj stvari delujejo, tako kot delujejo. Z opazovanjem lahko razumemo, zakaj je spolni užitek pravšnji pripomoček pri prodaji blaga, ne moremo pa tega tržnega mehanizma spremeniti sami. V tem smislu diskurza ne moremo spremeniti z racionalnimi argumenti, saj je odvisen od razmerij moči, ki (Po Foucualtu) določajo tudi nekoga, ki velja za nosilca vednosti in resnice. To pomeni, da tržne logike, ki blago prodaja s pomočjo spolnega užitka ne moremo spremeniti samo s tem, da ugotovimo, da je ta način problematičen. Znamke, ki imajo takšno tržno moč, da lahko svoje ideje posredujejo skoraj v vsak kotiček medijskega dogajanja, so zato tudi večinski mnenjski voditelj potrošnikov. V potrošnikovih očeh so zato ideje, da moramo ugajati in zapeljevati predstavljene kot običajno obnašanje, ki ga je miselno posnemati – s tem pa postane normalno in resnično.  Mogoče nam razumevanje takšnih mehanizmov prinese neko vrsto svobode, kjer opazimo, da ni potrebno, da smo ujeti v resnico, ki jo posredujejo mediji s svojimi vizualnimi sporočili, ampak si svojo resnico in svoje vrednote lahko izbiramo sami. Takšne, kot so nam resnično blizu in ne takšne, ki bi nam morale biti blizu. Deknostrukcija ideolgije nam pomaga, da se je osvobodimo in omogočimo, da nas zapeljujejo ljudje, ki spolni užitek in orgazem tudi zares prinesejo.

Objavljeno tudi na: http://bajta.si/kolumna/nina-meh-kolumna-zapeljivka-s-plakata

DELAVCI ZATEGNITE PASOVE, RABIMO ZA MANIKIRO

Če sta imela Marx in Engels prav, se ravno danes v primežu kapitalistične globalizacije in ustvarjanja kozmopolitske identitete kuha proletarska vstaja, ki seveda to ne bo. Predpostavimo, da bi se manifestirala v povsem nekaj drugega, kot so proletarske revolucije v Marxovem miselnem času. Če sta imela prav, pravim zaradi tega, ker v Komunističnem manifestu podrobno opisujeta razmere za razmah komunistične misli. In ne samo to, vzporedno s tem napreduje tehnologija, njen napredek pa pomeni, da se bližamo revoluciji političnega in ekonomskega sistema. Če citiram Engelsa v predgovoru k poljskem prevodu: »Najprej zasluži omembo, da je Manifest zadnje čase postal tako rekoč merilo za razvoj velike industrije na evropskem kontinentu. V kakršni meri se v kakšni deželi širi velika industrija, v taki meri raste tudi med delavci te dežele potreba po pojasnitvi njihovega stališča kot delavskega razreda nasproti posedujočim razredom, se širi med njimi socialistično gibanje in veča povpraševanje po Manifestu. Tako je mogoče s številom v deželnem jeziku razpečanih izvodov Manifesta meriti dokaj natančno ne le stanje delavskega gibanja, temveč tudi razvojno stopnjo industrije v vsaki deželi« (Marx in Engels 2009, 86). In danes? Julija 2009 je pri založbi Sanje izšla nova slovenska izdaja Komunističnega manifesta, opremljena s predgovori Žižka, Dolarja, Mencingerja, Muršiča in Ramoveša. Kmalu zatem smo lahko bili priča delavskim stavkam v Gorenju in naposled v Muri. Septembra 2009 je bil Komunistični manifest na devetem mestu najbolj prodajanih knjig v slovenskih knjigarnah. 2010, 2011, stavke, odpuščanja, izkoriščanja, stavke … Kaže, da je sodobna klima precej ugodna za razpravo o izkoriščanju, torej so Marxove teorije tudi zaradi tega aktualne. Pošast očitno še straši po Evropi. Realnost pa je drugačna. Namesto da bomo vpili: »Proletarci vseh dežel, združite se!« se sočustvuje: »Pomagajmo proletarcem vseh dežel.« In kaj je bistvena razlika? Gre za t. i. buržujski socializem, ki ga Marx problematizira v Manifestu in je ena izmed njegovih teorij, ki jo lahko apliciramo na sodobne družbene razmere. Do spremembe naj namreč ne bi prišli z nasilnimi revolucijami, ampak po mirni poti. Tako bi lahko v kontekst buržujskega socializma umestili sodobne (humanitarne) profitne organizacije, ki so sicer vodene s strani kapitalistov in si kopičijo dobiček, po drugi strani pa pomagajo ravno predstavnikom – če se izrazim v Marxovem smislu – proletariata in lumpenproletariata. Na nek način navidezno zdravijo simptome bolne družbe, zmanjšujejo revščino in socialne razlike na površju, ne spreminjajo pa temeljev, na katerih rastejo takšne družbene okoliščine, saj bi s tem ogrožali sebe, ker jih producirajo ravno oni. S to masko humanitarne pomoči tako preprečujejo 'revolucije' oz. delavske upore, in tako kot pravi Marx, težave rešujejo s spremembo materialnih življenjskih razmer. Tako se je takrat delavcem v Gorenju minimalna plača povišala in so zaprli usta. Marxov sistem 'izkoriščanja' pa ostaja enak. Paradoks se vidi ravno v tem: kapitalisti so kapitalisti – v imenu delavskega razreda. Kakorkoli je komunistična ideja danes tudi zastarela in mestoma neuporabna za aplikacijo na sodobne družbene razmere, pa so po drugi strani današnje razmere mogoče bolj podobne takratnim, kot si predstavljamo oziroma hočemo priznati: nezadovoljen in zatiran delavski razred in peščica 'tajkunov', ki obvladujejo kapital. Ker tudi delovno silo štejemo med kapital t. i. produkcijske funkcije, tako obvladujejo tudi ta segment. Danes proletariat niso samo industrijski delavci, temveč vsi delavci in tudi študenti, ki so izkoriščani za poceni študentsko delo, pri tem pa – če se s tem delom preživljajo – nimajo nobenega finančnega zagotovila za preživetje, če zbolijo. Študent si tako ne more privoščiti biti bolan. Zavemo se, da je izkoriščanje večine v prid manjšini še kako aktualno, ko v časopisih preberemo: »Policija je ovadila upravi IUV, ker sta si na račun podjetja privoščili manikire, kirurške operacije in turistična potovanja.« Edini upravičen razlog za to dejanje na službene stroške bi bil, da si je uprava od krize do krvi zgrizla nohte in je tako prišlo do poškodbe na delovnem mestu. Dejstvo je, da smo priča globalizaciji kapitalizma. Še danes je aktualna kritika ideje skupne lastnine, ki se je prakticirala nekoliko drugače od izvorne ideje in ki je teoretično možna samo v prvotnem in zrelem komunizmu. In če pustimo ob strani precej zgrešen linearni razvoj zgodovine, ki je enak za vse družbe in kulture in je eden od temeljev marksizma, je zanimivo izpostaviti prav Marxov odgovor kapitalistom, ki mu očitajo, da želi odpraviti privatno lastnino. Pravi: »Zgroženi ste ob tem, da hočemo odpraviti privatno lastnino. Toda v vaši obstoječi družbi je privatna lastnina za devet desetin njenih članov odpravljena; eksistira ravno v tem, da za devet desetin ne eksistira« (Marx in Engels 2009, 116). Ena desetina so seveda kapitalisti, ki imajo v rokah produkcijska sredstva in kopičijo cekine celotnega dobička, medtem ko se delavec prodaja. Dela, da lahko živi. Živi, da lahko dela. Večina je izkoriščana v korist manjšine. Ideje, kakorkoli že utopične in realno neizvedljive, pa so nam lahko ideal, h kateremu stremimo. In napake realizacije socializma v poduk zgrešene manifestacije komunistične misli. Po drugi strani pa v globalizaciji kapitalizma in komunistični misli lahko vidimo enak cilj: gradnjo nadnacionalne, kozmopolitske identitete. Enako vizijo ima danes Evropska unija, ki želi ustvariti 'enakost v različnosti'. Gre se multikulturalista v teoriji, v praksi pa z globalnimi direktivami posreduje 'edini pravi in resnični' model kulturnega življenja. In ja, Marx bi rekel, da z ustvarjanjem ekonomske baze – produkcijskih in lastninskih razmerij, ki jih predstavlja kapitalizem – oblikuje tudi globalno kulturo (družbeno nadstavbo). Tako se že leta 1989 in nato 1997 pojavi direktiva EU o televiziji brez meja, ki med drugim spodbuja prakso, naj »izdajatelji televizijskih programov v okviru svojih pristojnosti rezervirajo za evropska dela večinski delež svojega oddajnega časa«, po drugi strani pa trobijo, kako je takšna direktiva izraz multikulturnosti in enakopravnosti. Ja, je – vendar so izpustili pomemben pridevnik: gre za evropsko multikulturnost. Televizija brez meja samo podaljšuje meje simbolne geografije, v katero spada multikulturnost, in jih ne odpravlja. Gredo se neorasistično politiko v smislu NIMBY – Not In My Backyard. V strahu pred islamizacijo evropskega prostora pravijo: »Nimamo torej kaj proti neevropski kulturi, ampak pri nas naj se pač ne udejanja.« In če smo že pri dejanjih Evropske unije – tudi evropski parlament je komunizem uvrstil med totalitaristične režime, s tem pa preprosto neupravičeno izenačil komunizem kot politični, družbeni in ekonomski sistem, teorijo in realizacijo le-te. Teoretično proletarci namreč ne postanejo totalitaren vladajoči razred, ki še naprej izkorišča, ampak sesujejo sami sebe in nastane brezrazredna družbo. Ja, obsoditi moramo realizacijo! In ja, spoštovati vrednote, kot so mir, enakost in pravičnost. V tem smislu citiram kolega, ki je na to temo podal izvrstno mnenje: »S komunistično teorijo ni nič narobe in ima pravične osnove, ampak smo ljudje tisti, ki bi se morali spremeniti, da bi zaživela v praksi. Dokler pa je v ospredju sebičnost in boj za obstanek posameznika, ki ga poveličujeta kapitalizem in popolna konkurenca, pa je ta teorija le skupek predpostavk, kako bi bilo, če bi bilo …« Manifest je bil spisan leta 1848 kot program Zveze komunistov in je šel z roko v roki z meščansko revolucijo in vzponom nacionalnih držav. Njegov namen je bil združiti delavski razred vseh držav s ciljem spodbujati delo revolucionarnih delavskih strank po svetu. Neposredni cilj je bil zrušiti kapitalizem, zgraditi socializem, ki bi kasneje prešel v brezrazredno družbo, komunizem. Komunistična teorija pa je lahko samo teorija ali izkrivljena praksa te teorije. Tako ima njena manifestacija realne posledice še danes npr. na Kitajskem in v S. Koreji. Ko ga beremo, moramo nujno uporabiti kritično oko in zavedanje o današnjih spremenjenih družbenih razmerah. Vsekakor pa je dobrodošla literatura, okoli katere se lahko razvijejo produktivne debate in izmenjajo različna mnenja. Nenazadnje je tako Marxova kot naša želja ustvariti boljši in pravičnejši svet. Svet, v katerem si s svojim denarjem plačujemo manikiro. Ali pa še več: ugotovimo, da manikire pravzaprav sploh ne potrebujemo, saj gre za storitev umetno ustvarjenega trga libidinalnih potreb.