HIERARHIJE V PRAKSI

IDEOLOGIJA NA DELU

24kur.com. Te članke po navadi berem z namrščenim čelom, zvočne prispevke poslušam napol, ker seveda prej pritisnem znak stop, gledam, tako da škilim, ker sekajo neumne fotografije v možganske celice. In potem grmovje prispevkov, v katerih se samo zgražajo. Ojoj, v Afriki obrezujejo dekleta! Kakšna groza. In kdor se s tem ne strinja, je stigmatiziran kot čuden, nemoralen, poslan v zapor, ker je morebitni delinkvent. Unicef pomaga lačnim otrokom v Afriki. Če se kdo s tem ne strinja, potem mu potrdijo diagnozo zamenjave levega in desnega čelnega režnja. Zasledim, da je Vatikan izumil dva nova greha. Preberem ponovno – izumil? Če mečemo smeti na tla ali če se drogiramo, moramo samo v spovednico, z miškinim glaskom priznati in svet bo spet lep. Spet bomo lahko vrgli prazno vrečko Chio Chipsa na tla. Ali pa leseno palčko od lučke. Ni pomembno, ali je žvečilni gumi ali pomarančni olupek (katerih različna doba razgradnje je očitna). Cena je enaka! Greh. Končno kliknem x in spletna stran izgine. Prižgem televizijo, se identificiram z good guyem v sodobnem filmu, navijam zanj, če koga ustreli, je to fenomenalno. Pohlepno se obešam po vseh neumnih cunjah v nakupovalnih središčih, da zadovoljim lažno potrebo, ki je v resnici nikoli zadovoljiva želja po še. Vse, kar slišim na fakulteti, na televiziji in preberem v revijah, je res, res in še enkrat res. Razen ceteris paribusv ekonomiji. Evropa in znanost sta napredek! V Ameriki kukluksklan napada črno raso, ki ji je menda prirojena manjvrednost. Pogovarjamo se o rasah. Holokavsta pač ni bilo. To je kruta pravljica za lahko noč za poredne otroke. Vojne se dogajajo samo v Iranu, kakšno krvavo klanje! Saj to niso ljudje! Če si gej, te je treba ograditi, kriv pa je seveda narobe razvit Ojdipov kompleks. Kapitalizem je svoboda posameznika. Potrebno je zgraditi novo identiteto z Evropo. Boljšo, evropsko, napredno, zavedno, svežo, pametno, najboljšo identiteto. Jesensko vejo je premaknil veter in ne duh prednika. Logično, naravno,samoumevno, edino resnično;Ideologija.

KDO SMO?

Tak pogled Zahodnega človeka je srhljiv. Jasno odseva žarke evropocentrizma in vasezagledanosti. Nekateri pravijo, da naj bi človek bil po naravi egoist in ne homo faberali homo economicus, kot pridigajo zahodne teorije, pa vseeno me zanima, od kot nam ideja, da se vrednotimo višje od drugih kultur? Po naravi? Se narava nemara hierarhično razporeja? Kaj nismo mi najbolj smešni ker sebe postavljamo na vrh lestvice, ki sploh ne obstaja. Hierarhično vrednotenje družbe in kulture je v veliki meri elitističen in evropocentričen pogled na svet, skozi oči zahodnjaka. Kulture so samo drugačne, ne več ali manj vredne. V svoji notranji strukturi imajo enake funkcije, le na drugačen način. Ne manjvreden. Tako je tudi ideja o napredku nekoliko sumljiva. Je 11. september napredek za Zahod? Kaj pa mogoče predvajanje  nasilnih vsebin na televiziji, kjer imajo glavno vlogo hollywoodski oligopolisti? Če človeštvo, še najbolj pa Zahod, stremi k napredku in razvoj pojmuje kot linearno naraščajočo premico, zakaj se je potem zgodil holokavst? Morda pa napredka preprosto ni in obstajajo samo cikli. Zakaj bi civilizacijo v njenem pomenu besede sploh povezali s kapitalizmom? Kapitalizem je proizvedel sodobnega patološkega narcisa, ki je zaljubljen samo vase in obstaja le, če je venomer občudovan in lahko troši. Kapitalizem ljudem da varljiv občutek popolne svobode in hkrati tesnobe zaradi odgovornosti, ki jo nosimo sami. In seveda predpostavlja avtonomnega razumnega subjekta, Descartesov cogito, duh, um razum, ki je po popularni maniri dualizma seveda ločen od telesa. Tako je občudovati skorajšnjo odsotnost empatije na Zahodu. Ljudje v informacijski dobi tehnologije znamo komunicirati skoraj samo še kot stoj, ki pošlje šifrirano sporočilo. Vsakršno pretirano izražanje pristnih občutkov in čustev se zamrzne. In človek si misli, kako je svoboden. Kapitalizem proizvaja ljudi s skoraj natančno določenimi osebnostnimi lastnostmi. Hegemonija nas

naslavlja kot svobodne individuume , saj vendar lahko delamo, kar želimo. Med drugim tudi zato, da smo potem posledično sami krivi za revščino ali nesrečo, če jo doživimo. Očitno ni pomembno, ali smo se rodili v revni družini, katere kulturni kapital je očitno manjši (v resnici drugačen) kot v bogatejši družini. Več ga imaš, bolj si prilagodljiv družbenim normam, več možnosti imaš za uspeh in posledično za bogastvo. In obratno je z revščino. Manj kulturnega kapitala, manj prilagodljivosti družbeno namišljenim normam, poraz in revščina. In ljudje, ki jim okolje v smislu družine in primarne

socializacije praktično v zibelko položi manj kulturnega kapitala, imajo v resnici tudi manjše možnosti, da dosežejo uspeh in bogastvo (ki ju sodobna družba očitno ceni in postavlja kot kriterij »spodobnosti«). Svojo raven kapitala reproducirajo naprej, iz roda v rod. In potem smo seveda sami krivi, da smo v začaranem krogu, saj smo svobodni posamezniki. Bi temu slepilu rekli napredek?

VEM, KAJ JE DOBRO ZA VES SVET

In kaj je z deklicami, ki jih ponekod v Afriki obrezujejo? Ko se je vsevedni zahodni svet razjezil nad nehumanostjo družbenega obreda obrezovanja deklic, je seveda nelegitimno posegel med njihove običaje in obrede ter jim prepovedal za Zahod tako primitivna dejanja. In kaj se je zgodilo? Dekleta so se sama začela obrezovati, saj zanje to pomeni pomemben simbolni status, simbolni kapital. Posledično je sledilo veliko več smrtnih žrtev, ki so bile seveda brez ustrezne zdravstvene nege. In kje je bil pravični Zahod takrat? Če banaliziram: s popolnoma enako pravico bi lahko k nam prišla afriška plemena in nam prepovedala gledati televizijo, ker oddaja nevarno sevanje in predvaja nasilne medijske vsebine. Zahod, ki se ima torej za najbolj razvitega, z vmešavanjem v drug svet povzroči še več nehumanosti. Treba je preprosto spoštovati drugačnost ter razumeti, da obstajajo različne interpretacije na prvi pogled enakih dejstev. Poseganje v drugačno kulturo se zdi nesprejemljivo. Vendar se ta vprašajna seveda zamajejo z problemom, ki mu pravimo globalizacija. Kulturni vplivi in tokoki se mešajo, ne obstajajo homogene kulture, v katere bi lahko posegali. Obstaja nekaj, kar cenimo ne glede na kulturo – posameznika. In ta naj bi imel pravico, da se sam odloči ali bo obrezan ali ne. In če ne želi, tudi če pripada kulturi, ki to dovoljuje, je potrebno to spoštovati. Tako Unicef in podobne organizacije na prvi pogled poskušajo pomagati revnim ljudem, v evropskih očeh »primitivnim« plemenom. In ravno v tem je paradoks. Ta ljudstva niso primitivna, ampak samo drugačna. In kdaj se je začela lakota v Afriki? Ko je Zahod začel »dobronamerno« posegati med domorodce in jim vsiljevati zahodno kulturo, že v času kolonializma. Z neresnično in neutemeljeno željo, da jim pomaga, jih je s tem samo še potegnil nižje v nevoščljivo revščino in lakoto.

POMAGAJMO REVNIM – NAREDIMO IZ NJIH NAS SAME

Leta 2002 je namreč na širšem območju južne Afrike nastala huda lakota. Glavni razlog je bila suša, in tudi politične razmere. Vlada je takrat zavrnila pomoč (10.000 ton koruze), saj so menili, da želi tako Amerika doseči prevlado multinacionalnih podjetij na nerazvitem tržišču. Tako so nekatere afriške vlade dejansko preprečile uvoz humanitarne pomoči kljub poročilu o umiranju tisočih podhranjenih prebivalcev. Glavni razlog je bil ta, da bi lahko Afričani ta semena tudi sejali, vendar jih ne bi mogli zadostno izvažati v Evropo, kjer so tovrstni pridelki ali nedovoljeni ali pa jih je treba ustrezno označevati. Zahodna kultura pa očitno sloni na znanstvenem konceptu vzroka in posledice. S pozitivizmom priznava le, kar je eksperimentalno dokazano. Veter SSKJ torej definira tako: zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak. Vse te značilnosti bi se seveda dalo izmeriti in jih fizikalno opredeliti. Tudi beseda »zaradi« kaže na vzročno-posledično zvezo, ki je očitna osnova znanosti. Znanost potem nikakor ne sprejema mnenja nekaterih zanjo »čudnoreligioznih nezahodnjakov« , ki menijo, da vejo premakne duh prednika in ne veter. Če bi bila znanost na Zahodu civilizacija, potem bi sprejela, da lahko vejo premakne tudi duh prednika, samo pač pod drugim imenom, kajti veja se pač v vsakem primeru premakne. In tudi beseda veter je bila nekoč izmišljena. Berimo Foucaulta in izvedeli bomo, da obstaja nekaj, čemur pravimo diskurz. In ravno za to gre; različni diskurzi, različno pojmujejo enake stvari.

Končno pa so ZDA dobile črnega predsednika. Na prvi pogled bi bil to znak napredka, medkulturnega relativizma in enakopravnosti. Pri tem se sprašujem, zakaj je to treba posebej poudarjati? Kaj niso rase enakopravne v svojem bistvu in jih potemtakem sploh ni, saj ko jih klasificiramo, ko govorimo o njih, jih s tem tudi že odobravamo. Podobno klasificiranje je namreč opaziti tudi pri spolni opredeljenosti, kjer so vsi ljudje zunaj heteroseksualnosti stigmatizirani. Družbeni spol zunaj kulturno predpisanih vzorcev pač za Zahod ne obstaja in v tem je še ena ozkogledna poteza t. i. civilizacije. Vse skupaj morda res sliši na ime Zahod ni civilizacija in beseda primitivno ne obstaja. Pa vendar je vsa ta kritika, ki se komu lahko zdi legitimno nekompetentna, napisana s strani zahodnjaške roke, ki ima več kot očitno sprane možgane z določeno ideologijo. Ampak tako pač je. Vsak jih ima v eno stran. Nekateri to priznavajo, drugi ne. Civilizirani zahod bi bil še najbolj primerna oznaka samo za drugačno vrednotenje in družbene konotacije, ne pa resnično dejstvo, ki temelji na racionalnosti. In tisti, ki govorijo o primitivnosti, začenjajo nevarno potezo, ker v smislu nehierarhičnega vrednotenja kultur tudi sebe prištevajo med primitivce.

Moški se ne rodi, moški šele postane

Ženska se ne rodi, ženska šele postane – Simone de Beauvoir je s tem želela povedati, da če človeku nekaj »dol visi«, še ne pomeni, da ni sposoben gospodinjskih opravil.  Želela je tudi povedati, da če človeku nekaj »ne visi dol«, potem to ne pomeni, da ni sposoben racionalne odločitve. Želela je povedati, da ni v genih zapisano, da morajo moški na piknikih peči čevapčiče, ženske pa rezati čebulo. Želela je opozoriti na družbeni konstruktivizem spolnih identitet. Poudariti razliko med biološkim in družbenim spolom. 

Kako ženska postane ženska in moški, moški?

Te statusne ureditve ne ureja niti narava, niti bog, niti usoda. Družba je tista, ki nam s procesi socializacije  p(r)odaja takšne ali drugačne statusne opredelitve. Ste se kdaj vprašali, zakaj v trgovini z oblačili za dojenčke lahko kupite le roza oblekico za punčko? Zakaj so vse dekliške igrače roza barve? In zakaj je vse, kar je fantovskega modro? Jasno je, da gre za igro kulture, ter da na tem ni nič naravnega.  Kako to, da so fantje boljši v matematiki, punce pa v slovenščini? Aha, Cankar in Prešeren sta v »slovenskem ženskem genu« že od vedno.  Tam sta bila celo preden sta se rodila! Kakorkoli že, ženskost in moškost sta družbena konstrukta. Skozi procese socializacije se naučimo kaj moramo biti in kako moramo biti. Noben dojenček namreč ne zna rezati z motorno žago. In noben dojenček ne zna speči palačink in ob tem reči, da je samoumevno, da jih vedno peče. Ljudje smo ujeti v družbene percepcije. Družbene percepcije so problematične, ker se človek lahko počuti ujetega, hkrati pa proizvajajo spolno diskriminacijo. Problematične so, kadar moški čuti pritisk, ker mora venomer potlačevati svoja čustva. Kadar  ženska čuti nespoštovanje, ker je njeno gospodinjsko delo neplačano, necenjeno in celo zastonj. Kadar ločeni oče ne dobi skrbništva nad otrokom, ker je »logično«, da je otrok pri mami. Kadar ženska, samo zato, ker je ženska dobi manjšo plačilo kot moški za enako delo. Kadar mladi očka čuti družbeni pritisk, ker se »preveč« posveča svojemu otroku. Gre za emancipacijski klic po osvoboditvi! Vsi si zaslužimo spoštovanje in vsi si zaslužimo priložnost. Feminizem ne pomeni samo emancipacijo žensk, temveč hkrati pomeni emancipacijo moških. Se vam ne zdi, da so predpisano moško oblačilo kavbojke, pulover (nujno v temnih barvah), in slavnostna obleka? Zakaj moški ne bi mogel izbirati, kaj bo oblekel, ne da bi ga družba označila za geja, metroseksualca, seveda s takšnim prizvokom, kot da je s tem nekaj hudo narobe. 

Feminizem: včeraj, danes, jutri

(Zahodni) feminizem je skozi svojo zgodovino prinesel mnogo sprememb – od tega da je bila ženska včasih lastnina, ki si jo lahko kupil, do tega, da je danes pravna oseba, ki lahko kupi lastnino. Od tega, da ni imela volilne pravice (ker naj ne bi znala sama razmišljati), do danes ko se lahko odloča kot ministrica ali znanstvenica. Patriarhalne prakse so v ideologiji naravne manjvrednosti žensk od moških povzročale marsikatero diskriminacijo. Vendar pa je bil takratni feminizem, ki ga lahko imenujemo feminizem prvega vala,  tudi problematičen v nekaterih pogledih. Moške je naslavljal kot sovražnike, kot aktivne inkvizitorje. Ni se zavedal, da so moški v  patriarhatu enako nesvobodni. Nesvobodni zato, ker jim je pomenil nujnost, ki jo moški morajo izbrati, ker tako veleva družba. Tradicionalni moški se je moral pretepati, tudi če se ni hotel. Seksualna revolucija in drugi val feminizma sta poskušala podreti tabu seksualnosti in se osvoboditi okov telesnosti in puritanskega celibata.  V 60-ih letih, drugi val feminizma spremlja  tudi množično zaposlovanje žensk. Od leta 1940 do leta 1960 se delež žensk na trgu delovne sile poveča za 400 %. Začne se govoriti o enakem plačilu za enako delo, pojavi se hormonska kontracepcija, kritike materinstva kot naravno ženske vloge, itd. Vendar kaže, da so se danes pomeni obrnili – minikrilo danes ne pomeni več emancipacije ženske. In kar ljudje, zaslepljeni z ideologijo ne opazimo,  je objektifikacija ženske. Mediji, revije, televizijski oglasi, oddaje, filmska produkcija, recimo temu vsa popularna kultura, predstavljajo eden in edini ideal »prave ženske«. Lepa, mlada, zdrava, zaljubljena, spolno aktivna, privlačna.

Jaz sem tu, da me uporabiš!

»Ali kdo na tem svetu sploh še razmišlja,« sem se vprašala, ko sem na televiziji gledala oddajo o ženski modi, ki je bila kritična do družbenih standardov ženskega oblačenja, do razgaljenega telesa samo zato, da seksualno ugaja. Dolge vitke noge, minikrilo, visoke pete, dekolte, make-up …  Hkrati pa sta o tem govorili dve novinarki, ki sta sami ustrezali standardom, ki sta jih kritizirali. Skrajna oblika psihoze? Nekoč sem po cesti hodila s širokimi hlačami indijskih vzorcev, ko me je nekdo čez cesto označil za klovna. Seveda, ženska mora nositi oprijete obleke, le kako sem lahko pozabila?  Če hočeš najti resnico, moraš verjeti. In ne samo to, moraš znati opazovati. Opazovati popularno kulturo, avdio in videoprodukcijo. Sesksistična ideologija se reproducira tudi skozi popularne serije, ki jih lahko vsak večer gledamo na televizijskem programu. Na primer, tudi v na prvi pogled povsem običajni pravniški seriji Boston Legal (Zvezde na sodišču) nam kamera neposredno sugerira, kako gledati žensko. Potujemo od njenih vitkih nog (ki so tam zaradi moškega ugodja), navzgor, do njene glave. In šele takrat spregovori. Ni nam potrebno poudarjati, kaj je njena primarna vloga. Ugajati drugim.  In gledalci tega sploh ne opazimo, ali pa se nam ne zdi problematično. Mogoče bi se nam zdelo problematično takrat, ko bi si s prijateljem ogledali moški turnir v boksu in bi naša hčerka bila objekt vseh  moških pogledov, medtem ko se med dvema rundama v tangicah in modrcu sprehaja po ringu?  In edina njena vloga bi bila ta, da zbuja željo po seksu in daje gledalcu vtis, da je prav vsakomur na razpolago. Njeno mesto ni, da govori, čuti in razmišlja. Ženska je torej objektificirana – mediji in popularna kultura, večina hollywoodske filmske produkcije jo ponujajo kot seks simbol, ki ga porabimo in odvržemo. Zakaj že, je razgaljena ženska potrebna v oglasu za avtomobil? Aha, ker ne kupujemo avta, ampak seks. Torej drži,  »sex sales,« predvsem seks z lepimi, mladimi in suhimi ženskami, ki ne govorijo, ne čutijo in ne razmišljajo. Današnja družba telesa ni zmožna videti izven seksualnih konotacij. Telo danes, vsaj v popularni kulturi večinoma pomeni seksualizirano telo.  In potrošniški kapitalizem to novo nišo uspešno izrablja.

Kdo je pravi »dec«?

Da se vrnem k zvezdam na sodišču. Kljub zgornji kritiki, imajo Zvezde na sodišču hkrati tudi emancipacijsko vlogo. Koliko moških se pogovarja tako intimno kot Denny Crane in Alan Shore? Mogoče bi si moški želeli takšno prijateljstvo, pa bi se jim družba posmehovala, ker ne bi bili več »pravi dedci«. Pravi moški je, kdor si upa biti to, kar si želi biti, tudi čustven in otroški.  Feminizem je torej naredil veliko za »žensko« populacijo, hkrati pa je čas, da se začne vzporedna emancipacija spola. Tudi moška.  Tako so tudi moški, enako kot ženske, ujeti v pravila »kako biti pravi moški«. Obstajajo pravila, ki jim sugerirajo, kako naj se obnašajo. Tihe zapovedi, ki jih kultura zapoveduje so: ne joči in ne kaži čustev, z izjemo jeze; nikoli ne pokaži šibkosti ali strahu; ustvarjaj videz, da imaš vse pod kontrolo; bodi heteroseksualen; ne obnašaj se kot gej; bodi močen; pogumen; športnik. Tony Porter v kratkem dokumentarnem filmčku govori ravno o tem, moška pravila pa poimenuje »man box« (dostopno prek:

http://www.ted.com/talks/tony_porter_a_call_to_men.html?utm_source=newsletter_weekly_2010-12 15&utm_campaign=newsletter_weekly&utm_medium=email).)

Ženska emancipacija lahko pomeni tudi emancipacijo moških. Če danes lahko denar služi tudi ženska, moškemu ni nujno prevzeti odgovornosti za materialno preživetje družine. Družba je naredila spremembo tudi s fenomenom novega očetovstva. Očetu se dovoli, da je aktiven oče. Ne zahteva se od njega, da skrbi samo za finančno in materialno dobrobit družine, ampak se ga naslavlja kot nekoga, ki ne samo zmore, ampak tudi želi sodelovati pri čustveni vzgoji otroka. Današnja,  postmoderna doba krhkih nenehnih identifikacij ponuja analitični okvir za razbitje mita o homogeni moškosti in ženskosti. Ženske in moški niso homogene skupine. Ne obstaja prava moškost in prava ženskost po naravi.  Judith Butler, sodobna postfeministična avtorica tako govori o performativnosti spola. Spol igramo in ne spol smo. Ta proces kontinuirane konstrukcije igranja pa šele producira učinek naravnosti in stabilnosti spola. Nismo torej ženske in moški po naravi, ampak smo v nenehnem igranju družbenih vlog kako biti ženska in kako biti moški. Igramo ženske in moške vloge, scenaristke vlog pa so družbene norme.

Fantje smo za nogomet

Ljudje se, katerokoli identiteto že nam prilepijo, gibljemo v razmerjih moči, ki nam določajo večvrednost ali manjvrednost družbenih vlog. Ljudje bi morali, ne glede na spol, imeti možnost izbrati katerikoli način življenja in nihče ne bi smel biti omejen v umetne družbene vzorce, ki se prodajajo kot naravni. Problem se mora reševati tudi pri ideoloških aparatih države. Predvsem v šoli, ki nikakor ni sposobna kritičnega družboslovnega pogleda. Šola ne bi smela spodbujati tipičnega vedenja za spol, temveč vsem ponuditi vse možnosti. Ne bi smela ustvarjati realnih razlik o določenih sposobnostih glede spola, ki jih potem opravičuje kot naravno dane. Šola vsako šolsko uro športne vzgoje fante pošlje igrat nogomet, medtem ko punce igrajo nekaj drugega. Zakaj? Ker je v njenih očeh nogomet naravno moška stvar. In ko punce odrastejo in se ne zanimajo za nogomet (ker so jim 15 let govorili, da jih to ne sme zanimati), ideologija reče: »Evo, sem vam rekla, punce po naravi ne znajo igrati nogometa, tukaj je dokaz!« Drugo odgovornost bi seveda morali prevzeti mediji, ki vedno bolj nekritično povzemajo dogodke, kažejo stereotipe kot samoumevne, niso pa zmožni kritične refleksije o sodobni družbi.

Povej mi, ali ti »visi«, pa ti povem, kdo si

Feminizem, takšen, kot ga vidim sama, ni naperjen proti ženskam ali moškim. Je refleksija o hierarhičnih odnosih in zavedanje o tem, da umetna delitev na dva spola, kjer jima je predpisano določeno vedenje, škodi vsem. Zato je treba ta razmerja moči in hierarhije poskušati relativizirati. Vsi smo ujeti v ideologijo in vsi smo njeni proizvajalci. Zato je potrebno skupaj v akcijo. Ženska emancipacija je tudi moška emancipacija. Tako moškost kot ženskost sta družbena konstrukta. Tudi moški in ženske se moramo naučiti kako to biti; ne rodimo se z motorno žago in kuhalnico v roki ali mislih. Zato čestitke za »dan žena« tudi vsem, ki vam »dol visi«.