VOLIM TE, NE LJUBIM TE. BALKAN PARTY ZA RAZMIŠLJANJE.

Kaj je Balkan?

Jasno je, da je pojem Balkana socialni konstrukt in da znotraj te percepcije negativnih in zasanjanih predstav o Balkanu ne manjka. Tisti, ki se ne strinjate, pojdite prebirat ksenofobične komentarje pod raznimi internetnimi članki, stereotipna poročanja množičnih medijev in pravljične opise v nekaterih popotniških vodnikih. Prebrali boste, da je Balkan »evropski sod smodnika«, »divja Evropa«, »evropski srednji vek«, »domovina plemenitih divjakov« ali »krvoločnih primitivcev«, »kulturni mozaik«, pa tudi »pristno, od nekdaj ohranjeno okolje«, »eksotične drugačnosti«, itd. V delu Balkan – Od konca Bizanca do danes, avtorja Marka Mazowerja, lahko preberete, da je Balkan turško ime za Staro planino v Bolgariji. V literaturi se ime prvič pojavi leta 1808. Ko si je nemški geograf August Zeune (1778 - 1853) ogledoval to planino, je napačno sklepal da gre za celotno gorsko verigo (podobno apeninskemu polotoku) in tako je celotno ozemlje dobilo ime Balkanski polotok. Nesrečno ime Balkan je bilo največkrat povezano z Osmani v času Otomanskega vladanja na območju današnjega Balkanskega polotoka. Od tukaj tudi večina negativnih konotacij, ki so skonstruirale zgoraj omenjene kriterije »balkanskosti«.

V grobem lahko povzamemo, da je Balkan v večinskem zahodnem in evropskem diskurzu predstavljen kot »drugi«, nazadnjaški, primitiven, eksotičen, nevaren, itd., kar je tipična percepcija balkanizma. Mnogi ga povezujejo s Saidovim konceptom orientalizma. Balkanizem predstavlja diskurz, ki se pojavlja v zvezi z opisovanjem Jugovzhodne Evrope, deluje kot diskurz o Balkanu in reproducira predvsem njegove temne plati. Je diskurz stigmatizacije, stereotipizacije in generalizacije, predvsem pa predstavlja manjvreden status Balkana napram Evropi. Kaj in kje točno je Balkan je vprašanje percepcije. Definicij je mnogo, najbolj uveljavljena pa pod Balkan šteje območja, ki so bila nekoč pod vladavino Otomanskega imperija. Vendar pa percepcija o Balkanu še zdaleč ni enotna in homogena. Obstaja tudi »pozitiven«, enako homogeniziran in ideološki pogled na Balkan. Poimenujmo ga »balkanofilija« ali »zaljubljenost v Balkan.

Balkan party

Sociolog in kulturolog dr. Peter Stanković piše, da se je med nekdanjim prizadevanjem slovenske politike za odcepitev od Jugoslavije hkrati pojavilo navdušenje nad vsem balkanskim. V popolnem nasprotju z uradnim diskurzom se je v tem času za del urbane mladine vse balkansko spremenilo iz simbola slabega v simbol dobrega. Pričelo se je zaljubljanje v Balkan. Balkanofilijo lahko opazujemo tudi danes: kraj, kjer se ta proces pogosto dogaja je »balkanska scena« kot mladinska subkulturna scena. Če je nekoč za »balkan žur« veljalo, da se tam vrti jugo-rock in pop s konca 70ih, 80ih in začetka 90ih, pa danes na »balkan žurih« poslušamo v veliki večini »balkanski trubofolk« in elektronsko glasbo. Reprezentativen pa je predvsem način, na katerega se balkanskost - vsaj izven simbolnega območja Balkana - danes promovira: skozi promocijske plakate »balkan žurov, partyjev«. Poguglajmo, opazujmo in skozi vizualno upodobitev bomo razbrali, kaj naj bi danes pomenil ali ponujal »balkan žur«.

                  

Promocijski plakati obljubljajo erotiko in eksotiko balkanskih žensk, ki so strastne, aktivne, magične in privlačne. »Balkan žur« je skozi leta očitno dobil še drugega označevalca, saj nas plakati, ki se oglašujejo predvsem na območju severne Evrope vabijo ne samo na Balkan, ampak tudi na »gypsy žure«, kjer se vrtijo soul iz 60ih, funk iz 70ih in »balkan beates«, karkoli to že pomeni. Plakati odražajo veselje, sproščenost, užitek in eksotiko, dobro voljo, preprostost in odprtost Balkancev, pristnost, naravnost. Predstavljajo kraj, kjer se bomo spočili, razvedrili in odklopili od vsakdanjega globaliziranega sveta. Na Balkanu čas mineva počasneje in ohranili so se »pristni človeški odnosi«. Nekateri plakati v istem paketu ponujajo »narodno muziko« in »DJ-a«. Mešanica turbofolka in elektronike je očitno novi trend. Velikokrat se na plakatih znajdejo »preprosti kmečki fantje z zdravo pametjo«. Reprezentativen rekvizit je tudi »trubaški orkester«, ali pa kar sama glasbila, ki jih uporabljajo. Na nekaterih plakatih je opaziti tudi tradicionalni ples kolo. Na veliko plakatih, kjer je Balkan prikazan kot starodavna kmetija, nasmejanih kmetic in kmetov, ki uživajo v narodni glasbi, se znajde tudi petelin, velikokrat je tudi on uprizorjen kot igralec na trobento. Na plakatih ne sme manjkati ponudba sodobne elektronske, a komercialne glasbe ter vizualnega mainstreema MTV-jevske popularne kulture skupaj z vsemi njenimi »oblinastimi« vrednotami. Spodbuja se užitkarstvo, razmišljanje s svojo glavo pa ni predvideno. Kritika je prepovedana, užitek za zapovedan.

Zaljubljenost v Balkan

Videti je, da gre pri vsem tem za nekaj podobnega kot zaljubljenost. Vendar, zakaj gre pri takšni promociji za zaljubljenost v Balkan, balkanofilijo? Začnimo kar pri definiciji zaljubljenosti.  Po psihologu Zoranu Milivojeviću vključuje psihološke procese projekcije, idealizacije, fiksacije in zabrisa realnosti. Za ponazoritev teorije zaljubljenosti si izberimo reprezentativna lika: naj bosta klišejska Julija in Romeo. Ko govorimo o zaljubljenosti, ugotovimo, da se Julija zaljubi v določen pomen, ki ga pripisuje zunanjosti in obnašanju Romea, kar pomeni, da Julija enači zunanji videz Romea z njegovim karakterjem. Skladno s tem Julija enostavno doživlja, da točno ve, kakšen je Romeo. Da je to mogoče, mora imeti Julija v svojem nezavednem predstavo o »pravem« partnerju. Tisti trenutek, ko Julija opazi pomembno podobnost Romea, ki se pojavlja pred njo, z vsebino lastne predstave o pravem partnerju, se vklopi celotni psihični mehanizem, ki sodeluje v zaljubljenosti. V tem trenutku Julija preslika lastno predstavo o pravem partnerju na Romea, ki je zdaj pred njo. Romeo  je uporabljen kot obešalnik, na katerega Julija obesi sliko iz svojega nezavednega. Ker je projekcija trenuten in nezaveden proces, Julija v svojem doživljanju Romea ne vidi nobene razlike med svojo predstavo, ki jo je projicirala na Romea, in osebo, ki je Romeo je v realnosti. Lastna prestava o Romeu postane resnična predstava Romea. Tako ugotovimo, da zaljubljenost ni odnos utemeljen na poznavanju realnosti, ampak je odnos privida, v katerem oseba prihaja v odnos z lastno nezavedno predstavo, prilepljeno na objekt, ki je v našem primeru Romeo. Če se navežemo na promocijske plakate »balkan žurov« ugotovimo, da je predstava ljudi, ki participirajo v skupini ljubiteljev »balkan žurov« izkrivljena, saj predstavlja le delček resnice o Balkanu, ta pa ni utemeljena na poznavanju realnosti. Balkan je namreč več kot samo eksotika, užitek in pristnost. Balkan je tudi Sarajevski filmski festival, z nasiljem prekinjena splitska Parada ponosa, Dubioza kolektiv, Bajaga, Baščaršija, vojni migranti, Nikola Tesla in burek. Balkan v svoji raznolikosti vsebuje ravno toliko dobrega in slabega kot druge regije sveta. Ko pa ga ocenjujemo enostransko gre za odnos privida, odnos popačene slike, ki jo projiciramo na Balkan, vzajemno pa se ta ista podoba vrača skozi plakate, ki nam to projekcijo samo še potrjujejo kot resnično.

Ključen del definicije zaljubljenosti pa je tudi idealizacija. Z idealizacijo (Po Milivojeviću) razumemo projekcijo idealne predstave na objekt  (Romea) in na druge psihične mehanizme. Zaljubljenost (idealizacija) traja tako dolgo, kolikor se lahko obdrži projektirana predstava na objektu zaljubljenosti. Ali po domače, Julija je zaljubljena v Romea toliko časa, dokler je zmožna v njem videti idealnega popolnega partnerja iz njenih sanj. Ko osebo spoznavamo, vidimo njeno realnejšo sliko in s tem tudi naša idealizirana predstava o njej propada. Zaljubljenost pade, mi pa imamo dva izhoda; se poslovimo od osebe ali pa ugotovimo, da nam je takšna resnična kot je, pravzaprav všeč.

Kadar odnos z osebo, v katero smo zaljubljeni, iz nekega razloga ni realiziran, zaljubljena oseba ni v položaju, da skozi odnos z dejanskim partnerjem ugotovi, kdo je ta »drugi« v resnici. Če bi bila Julija zaljubljena v Romea samo na podlagi njegove fotografije, pač ne bi imela možnosti spoznati resničnega Romea. Zaradi tega izgubi možnost, da preneha biti zaljubljena in lahko postane kronično zaljubljena. Njena zaljubljenost je fiksirana. Neuresničen odnos zaljubljeni osebi odvzame možnost demistifikacije projekcije skozi resničen odnos z drugim. Nekaj podobnega smo doživljali sami, ko smo bili v najstniškem času  zaljubljeni v kakšnega svetovnega zvezdnika,  recimo  Brada Pitta. Naša zaljubljenost je bila fiksirana. Kako tudi naj ne bi bila, če pa smo bili zaljubljeni v plakat, ki je visel na steni naše sobe. Status fiksirane zaljubljenosti bi lahko uporabili pri našem opisu stanja »zaljubljencev v Balkan«. Pri t.i. balkanofilih v veliki večini ne gre za ljudi, ki bi imeli možnost sploh kdaj dodobra spoznati večplastnost Balkana, zato se lahko njihova idealizirana prestava zlahka ohranja, medijske promocije pa jim s pomočjo plakatov to idealizirano resnico le potrjujejo. Balkan žuri so torej prostor, kjer se Balkan lahko idealizira in se vanj zaljublja. Balkanofilija predstavlja diskurz, ki je ravno obraten od balkanizma, saj gre za slavljenje in idealizacijo Balkana. 

                                                                                                     

Je balkanofilija slovenofobija?

Za tiste, ki se istovetijo z zgodbo, da so bili aprila 2004 še Balkanci in so se s prvim majem leta 2004 čez noč prelevili v »napredne evropske Slovence« bi bil status Balkanca precej neprijeten. Na eni strani najdemo tiste, ki sovražijo Balkan, na drugi tiste, ki so vanj zaljubljeni. Oboji iz Balkana posrkajo pomanjkljive informacije, eni pozitivne, drugi negativne, nihče pa ne podaja transparentne predstave o Balkanu. Menim, da oba ekstrema, tako balkanizem kot balkanofilija lahko sprožita in ohranjata prepad med percepcijo »Balkancev« in »Slovencev« kot dveh esencialnih skupin, izmed katerih si lahko pripadnik samo ene. Si notri, ali pa te ni. Ali pa si shizofren. Zakaj?

Zdi se, da se Slovence mnogokrat poveličuje na račun Balkancev. Zdi se, da se Balkance mnogokrat poveličuje na račun Slovencev. Balkanofil potrebuje Slovenca-kmeta in negativno označbo, ki jo nanj prilepi, da lahko svojo pozicijo popolne balkanskosti šele zagovarja. Slovenofil potrebuje Balkanca – koruptivnega divjaka in njegovo negativno označbo. Kje pa ga je zares polomil in kaj neupravičeno izključuje poponi balkanofil? Žalostno je to, da naj bi le ta  kritiziral slovensko narodno-zabavno glasbo kot nekaj najbolj neumnega, ogabnega, medtem ko orkester trubačev slavi kot dobro pristno kulturo. V Sloveniji naj se ukine vse vaške veselice, harmoniko, oddajo Na zdravje, narodne noše, na Balkanu pa bi vse to ohranili,  še več- to tam ljubimo.  V Sloveniji so razkrite prsi turbofolk pevk skoraj že pocestniške, na Balkanu je to eksotika. Moje opozorilo se nanaša na to, da nam ni potrebno sovražiti nekaj, s čemer smo obdani pod imenom in konstruktom »nacionalna kultura«, da lahko ljubimo Balkan.  Še več, menim, da se s hkratnim poniževanjem kulture, ki se predstavlja kot slovenska in povzdigovanjem kulture, ki se predstavlja kot balkanska, razlika in prepad samo še širi. Velja tudi obratna logika; povzdigovanje slovenske kulture nad balkansko ustvarja nevaren stereotip. Mogoče ni odveč opozoriti, da sta ta dva pola umetno konstruirana in da se kulture v realnosti mešajo, spreminjajo, dopolnjujejo in tudi izginjajo ter da v resnici, izven naših glav, enostavno ne obstajata dve popolnoma homogeni kulturi, ki bi jima lahko rekli slovenska in balkanska. Po nekaterih definicijah tudi Slovenci spadamo na Balkan.

Umetno ustvarjamo binarni pol, ideološko množico, kjer se oseba lahko odloči samo za en pol. Ali si naš ali njihov. Gledaš nacionalko ali pa Pink TV. Ne dopušča možnosti, da človek gre v soboto zvečer na vaško veselico plesati polko, drugi dan pa na »balkan žur«. Si notri, ali pa te ni. In hkrati predpostavlja delitev kulture na elitno in primitivno. Če beremo slovenske forume, kjer si forumaši pišejo o »balkanskih žurih« je stvar zelo jasna: ali si pristaš takšnih žurov in to nujno pomeni da moraš zavračati vse kar diši po slovenskem, ali pa si zagrizen in ogrožen nasprotnik »balkan žurov«, njigove obiskovalce pa zmerjaš s čefurji, primitivci in nazadnjaki, vendar moraš zato slaviti vse slovensko. Si res želimo videti svet v ekstremih? Balkan kot raj za odrešitev ali Balkan kot pekel od katerega moramo čim prej pobegniti. Svet na srečo ni tako črno-bel. Balkanofilija, idealizacija Balkana je torej drugi obraz Janusove glave in je enako zavajajoča, stereotipna, izključujoča in škodljiva kot balkanizem. Kulturo je potrebno gledati izven njenih binarnih okvirjev in dopustiti prostore svobode za vse različnosti. In za konec še praktični nasvet za dekonstrukcijo dualizma: pojdite v petek na »balkan žur« plesat kolo, v soboto pa na veselico pod šotorom plesat polko. Rakijo in šnops dobite v vsakem primeru.

Objavljeno tudi na:  http://bajta.si/kolumna/projekt-nadgradnja-lope-kolumne-in-intervjuji-volim-te-ne-ljubim-te-balkan-party-za-razmisljanje-nina-meh

SUBTILNO DISKRIMINATORNA STRAN: SI. STRANA.MK

Zadnje čase kot uporabnica Facebooka vse pogosteje opažam uporabo nove spletne aplikacije SI.STRANA.MK. Kolikor sem uspela razumeti, stran deluje tako, da lahko uporabniki v posebej določena okenca vpišejo dve stvari, ki bi ju želeli primerjati, dodajo fotografije in potem presojo kaj je "VEČ", prepustijo drugim obiskovalcem. Na prvi pogled najstniška neproblematična stran. Vendar pa, kot se je že mnogokrat izkazalo za vsemi stvarmi, ki se zdijo neodvisne in "normalne" ležijo sporne ideje. Kakšna je tukaj? 

 Aplikacija je narejena tako, da spodbuja tekmovalnost, zavist in hierarhične odnose. Prislili nas, da na svet gledamo z vidika binarne logike in ideologije hierarhij. Prisili nas, da svet vidimo črno - belo in nam odvzame možnost vsakršnega heterogenega pogleda na družbo in kulturo.  Spodbuja stereotipe in je tudi diskriminatorna. Naj navedem nekaj "binarnih polov", ki so jih vnesli uporabniki strani; gre za vprašanje, kaj je VEČ? SLO ali HR?, blondinke ali rjavolaske, Bosanke ali Slovenke, obrite muce ali kosmate muce, kapitalizem ali komunizem, nacizem ali komunizem,  Justin Bieber ali Damjan Murko, OŠ Muta ali OŠ Radlje, Samsung ali Apple, črnci ali belci, balkan muska  ali metal muska, Slovenija ali Madšarska (ja, ni tipkarski škrat, res je napisano s "š"- jem), Borut Pahor ali predčasne volitve, NK Maribor ali NK Olimpija, radirka ali svinčnik, marihuana ali alkohol, žemlja ali pir, Srbija ali Bosna, Slovenija ali USA, svič ali parfum ... 

 Ko človek vse to gleda mu gre seveda najprej na smeh. Vendar pa nam vse te prisiljene izbire  dajo občutek, da se lahko odločimo samo za eno od stvari in da smo lahko samo na eni strani. Vsekakor pa nas silijo, da izberemo večvrednostno pozicijo. Nekaj mora nujno biti v hierarhičnem redu večvredno. V diskurzu uporabnikov te strani "balkan muska" nikakor ne more biti enakovredna "metal muski". Ne sme obstajati človek, ki bi imel rad obe. Ali si naš ali pa njihov. Aplikacija spodbuja tudi narodnostno diskriminacijo, ko sprašuje kateri narod več velja. In tudi rasno. Ni čudno, da se sovraštvo do "drugačnega" takole upešno reproducira, če imamo takšne aplikacije. Aplikacija temelji na t.i. negativni identifikaciji z »Drugim«, ki ga moramo postaviti pod nas, da smo sploh vredni obstoja. Problematičnost te strani je v njeni reprodukciji določene strukture, ki je hierarhična in dualistična in zaradi te narave nujno spodbuja diskriminacijo, stereotipizacijo, itd. Ljudjem ne dovoli, da bi vsako stvar videli v njenih okoliščinah in jo sodili v kulturih kontekstih. Ljudi sili izbirati, ne dopusti, da bi jim bilo všeč oboje. Spodbuja esencializem in s tem dela veliko škodo medosebnim in medkulturnim odnosom. Seveda ta analiza in kritika ne velja za vse primerjave – govorimo o tistih, ki so resnično diskriminatorne in bi jih lahko mogoče celo označili za subtilno spodbujanje sovražnega govora. 

Sicer pa je izven teh analitičnih okvirov, iz vidika drugih neproblematičnih vsebin, stran SI.STRANA.MK prav zabavna stvar.

Še več cvetk iz te strani najdete na:

http://si.strana.mk/

ZAPELJIVKA S PLAKATA

Dandanes statusa resnice, avtoritete in vednosti ne posredujejo več tradicionalne institucije, kot sta Cerkev in šola, niti starejši modri ljudje, ki so nekoč zaradi izkušenj veljali za nosilce vednosti, modrosti in resnice. Družba se spreminja prehitro, da bi za nasvet kako uporabljati novo telefonsko aplikacijo povprašali duhovnika ali pradeda. In kdo je nova avtoriteta? Prva stvar, ki jo je smiselno izpostaviti je ta, da nova avtoriteta vsekakor ni enotna, homogena institucija ali oseba, ampak prej kapital, ki s svojo močjo lahko zasede status nekoga, ki posreduje resnico. Če se Applu uspe prodajati  kot eno izmed najbolj zaželenih in najboljših tehnologij, to ni zato ker bi zares bil, temveč zato, ker so ljudje sprejeli ideje, ki jih promovira kot resnične. Utelešenje moči kapitala niso le znane marketinške znamke, kot so npr. Hello Kitty, McDonsld's, Apple …, ampak tudi jumbo plakati, ki nas spremljajo skoraj na vsakem koraku. Ob teh velikih papirnatih telekranih se počutimo, kot da bi na vsakem vogalu stal Big Brother in nas opominjal, kaj je prav, kako se moramo obnašati, kaj kupiti, kako se obleči, kaj ceniti … . Ena izmed sodobnih Big Brotherjevih zapovedi je tudi zapoved »zapeljem te ;)« Marsikje v oglaševanju, v modnem časopisu, najstniški reviji, na televiziji, na internetu, zlahka opazimo ponavljajoč vzorec ene in iste ideje – zapeljevanja. Kamor koli namreč pogledam, me zapeljujejo lepi, mišičasti in seksi moški ter seksi vzburjene ženske. Ljudje očitno želimo biti zapeljani in trg nam ponuja tudi to blago. Prelepa seksi ženska in moška telesa pa ne prodajajo samo svojega telesa, ampak tudi spolni užitek. Predvsem pri ženskih likih opazimo nagajive poželjive poglede in vzdihujoča odprta usta, ki sugerirajo, da s produktom kupimo tudi spolni užitek, včasih celo orgazem.  Predstavljajmo si, da bi se v resničnem življenju v komunikaciji z drugimi ljudmi mi vsi obnašali tako. Si sebe predstavljate kako vzdihujete in se zvijate, ko hodite po cesti? Ko greste po ulici, koliko žensk ali moških vas pogleda na takšen presunjen način? Verjetno zelo malo, ali pa celo nobeden.

Jumbo plakati in seks

In kako tak mehanizem deluje? Mogoče tako, da človeški možgani delujejo na povsem preprosti ravni; če slišimo ali vidimo »seks« na plakatu, naredimo nezavedni sklep, da z nakupom izdelka, ki ga plakat promovira dobimo tudi spolni užitek, in to celo gratis! Kar pa na žalost ne drži in je razočaranje skoraj vedno neizogibno. Čeprav vedno znova ugotovimo, da spolnega užitka pač ne moremo kupiti, ga vedno znova neuspešno kupujemo. Kako marketinško potezo pripeljati do skrajnosti nam zelo nazorno nakazuje nov jumbo plakat za vodo Zala. Na plakatu vidimo pomanjkljivo oblečeno žensko, v položaju, ki nas kar vabi v posteljo, poleg nje pa je postavljena voda Zala. Vsak razmišljujoč človek, če se vsaj malo poglobi v vsebino sporočila, razume, da je povezava vode in dekleta konstrukt, ki moškim sporoča, da bodo z nakupom vode Zale dobili še mamljivo žensko, ženskam pa, da bodo ob nakupu Zale postale zaželen objekt moških oči. Podoben primer smo zadnje čase lahko zasledili pri jumbo plakatu Zavarovalnice Maribor, ki svoje stranke pridobiva dobesedno s prodajo ženskega oprsja. Le kaj bi na to odgovorila freudovska psihoanaliza? Verjetno v tem smislu, kako je bilo nekoč prijetno, in varno ob mamini dojki in zdaj vam zavarovalnica to varnost vrača in zagotavlja, vse kar morate storiti vi je to, da jo izberete.  Ironija, ki jo plakat prodaja se skriva tudi v paradoksalni logiki pomena varne vožnje. Na plakatu piše »Glej na cesto«, hkrati pa vam postavna mladenka navihano vijuga s prstom, kako ste poredni, saj gledate njo, na mesto na cesto -  kar bi počeli v primeru, če nje ne bi bilo tam. 

Preprosto je potrebno povedati resnico: jumbo plakati lažejo z namenom prodaje izdelkov. Mogoče to tržno logiko še lahko razumemo, vendar se problematika poveča takrat, ko se zavedamo, kako vse te vsebine vplivajo na naše vrednote in percepcijo resničnosti. Postavljajo nedosegljive ideale, hkrati pa jih predstavljajo kot dosegljive. Zakaj je kapitalu v korist, da ljudje skrbijo za svojo postavo, kupujejo najboljše anticelulitne kreme, plačujejo vstopnice za fitnes, drage frizerje, saj je danes v modi, da se lasje svetijo in jih neguje kašmirjeva in »nevemkakšna« formula, si podaljšujejo nohte, itd.? Preprosto zato, ker se s tem ustvarja profit. Ta logika je sporna predvsem zato, ker ljudi zavaja: obljublja jim nebesa, prinese jim odvisnost. Ljudje se pehamo, da bi dosegli želene ideale, ki so nam posredovani od zunaj z enim samim namenom, da bi ugajali. Mislimo, da ugajati pomeni slediti predstavljenim idealom. Mislimo, da ugajati pomeni podariti spolni užitek. Mogoče to res pomeni, vsekakor pa ni nekaj, kar pomeni samo to.

Opazujmo svet

Ključno opozorilo pri takšnih razpravah je, da ne gre za to, da bi postavljali moralne temelje, kaj je dobro in kaj je slabo. Še manj gre za to, da bi se opredeljevali kaj je prav in kaj narobe. Nismo bogovi in nismo poklicani za to. Kar lahko naredimo je, da se svet naučimo opazovati; ne samo pomene, ki konstruirajo našo realnost, ampak tudi njihove posledice. Tako bomo bolje razumeli, zakaj stvari delujejo, tako kot delujejo. Z opazovanjem lahko razumemo, zakaj je spolni užitek pravšnji pripomoček pri prodaji blaga, ne moremo pa tega tržnega mehanizma spremeniti sami. V tem smislu diskurza ne moremo spremeniti z racionalnimi argumenti, saj je odvisen od razmerij moči, ki (Po Foucualtu) določajo tudi nekoga, ki velja za nosilca vednosti in resnice. To pomeni, da tržne logike, ki blago prodaja s pomočjo spolnega užitka ne moremo spremeniti samo s tem, da ugotovimo, da je ta način problematičen. Znamke, ki imajo takšno tržno moč, da lahko svoje ideje posredujejo skoraj v vsak kotiček medijskega dogajanja, so zato tudi večinski mnenjski voditelj potrošnikov. V potrošnikovih očeh so zato ideje, da moramo ugajati in zapeljevati predstavljene kot običajno obnašanje, ki ga je miselno posnemati – s tem pa postane normalno in resnično.  Mogoče nam razumevanje takšnih mehanizmov prinese neko vrsto svobode, kjer opazimo, da ni potrebno, da smo ujeti v resnico, ki jo posredujejo mediji s svojimi vizualnimi sporočili, ampak si svojo resnico in svoje vrednote lahko izbiramo sami. Takšne, kot so nam resnično blizu in ne takšne, ki bi nam morale biti blizu. Deknostrukcija ideolgije nam pomaga, da se je osvobodimo in omogočimo, da nas zapeljujejo ljudje, ki spolni užitek in orgazem tudi zares prinesejo.

Objavljeno tudi na: http://bajta.si/kolumna/nina-meh-kolumna-zapeljivka-s-plakata

DELAVCI ZATEGNITE PASOVE, RABIMO ZA MANIKIRO

Če sta imela Marx in Engels prav, se ravno danes v primežu kapitalistične globalizacije in ustvarjanja kozmopolitske identitete kuha proletarska vstaja, ki seveda to ne bo. Predpostavimo, da bi se manifestirala v povsem nekaj drugega, kot so proletarske revolucije v Marxovem miselnem času. Če sta imela prav, pravim zaradi tega, ker v Komunističnem manifestu podrobno opisujeta razmere za razmah komunistične misli. In ne samo to, vzporedno s tem napreduje tehnologija, njen napredek pa pomeni, da se bližamo revoluciji političnega in ekonomskega sistema. Če citiram Engelsa v predgovoru k poljskem prevodu: »Najprej zasluži omembo, da je Manifest zadnje čase postal tako rekoč merilo za razvoj velike industrije na evropskem kontinentu. V kakršni meri se v kakšni deželi širi velika industrija, v taki meri raste tudi med delavci te dežele potreba po pojasnitvi njihovega stališča kot delavskega razreda nasproti posedujočim razredom, se širi med njimi socialistično gibanje in veča povpraševanje po Manifestu. Tako je mogoče s številom v deželnem jeziku razpečanih izvodov Manifesta meriti dokaj natančno ne le stanje delavskega gibanja, temveč tudi razvojno stopnjo industrije v vsaki deželi« (Marx in Engels 2009, 86). In danes? Julija 2009 je pri založbi Sanje izšla nova slovenska izdaja Komunističnega manifesta, opremljena s predgovori Žižka, Dolarja, Mencingerja, Muršiča in Ramoveša. Kmalu zatem smo lahko bili priča delavskim stavkam v Gorenju in naposled v Muri. Septembra 2009 je bil Komunistični manifest na devetem mestu najbolj prodajanih knjig v slovenskih knjigarnah. 2010, 2011, stavke, odpuščanja, izkoriščanja, stavke … Kaže, da je sodobna klima precej ugodna za razpravo o izkoriščanju, torej so Marxove teorije tudi zaradi tega aktualne. Pošast očitno še straši po Evropi. Realnost pa je drugačna. Namesto da bomo vpili: »Proletarci vseh dežel, združite se!« se sočustvuje: »Pomagajmo proletarcem vseh dežel.« In kaj je bistvena razlika? Gre za t. i. buržujski socializem, ki ga Marx problematizira v Manifestu in je ena izmed njegovih teorij, ki jo lahko apliciramo na sodobne družbene razmere. Do spremembe naj namreč ne bi prišli z nasilnimi revolucijami, ampak po mirni poti. Tako bi lahko v kontekst buržujskega socializma umestili sodobne (humanitarne) profitne organizacije, ki so sicer vodene s strani kapitalistov in si kopičijo dobiček, po drugi strani pa pomagajo ravno predstavnikom – če se izrazim v Marxovem smislu – proletariata in lumpenproletariata. Na nek način navidezno zdravijo simptome bolne družbe, zmanjšujejo revščino in socialne razlike na površju, ne spreminjajo pa temeljev, na katerih rastejo takšne družbene okoliščine, saj bi s tem ogrožali sebe, ker jih producirajo ravno oni. S to masko humanitarne pomoči tako preprečujejo 'revolucije' oz. delavske upore, in tako kot pravi Marx, težave rešujejo s spremembo materialnih življenjskih razmer. Tako se je takrat delavcem v Gorenju minimalna plača povišala in so zaprli usta. Marxov sistem 'izkoriščanja' pa ostaja enak. Paradoks se vidi ravno v tem: kapitalisti so kapitalisti – v imenu delavskega razreda. Kakorkoli je komunistična ideja danes tudi zastarela in mestoma neuporabna za aplikacijo na sodobne družbene razmere, pa so po drugi strani današnje razmere mogoče bolj podobne takratnim, kot si predstavljamo oziroma hočemo priznati: nezadovoljen in zatiran delavski razred in peščica 'tajkunov', ki obvladujejo kapital. Ker tudi delovno silo štejemo med kapital t. i. produkcijske funkcije, tako obvladujejo tudi ta segment. Danes proletariat niso samo industrijski delavci, temveč vsi delavci in tudi študenti, ki so izkoriščani za poceni študentsko delo, pri tem pa – če se s tem delom preživljajo – nimajo nobenega finančnega zagotovila za preživetje, če zbolijo. Študent si tako ne more privoščiti biti bolan. Zavemo se, da je izkoriščanje večine v prid manjšini še kako aktualno, ko v časopisih preberemo: »Policija je ovadila upravi IUV, ker sta si na račun podjetja privoščili manikire, kirurške operacije in turistična potovanja.« Edini upravičen razlog za to dejanje na službene stroške bi bil, da si je uprava od krize do krvi zgrizla nohte in je tako prišlo do poškodbe na delovnem mestu. Dejstvo je, da smo priča globalizaciji kapitalizma. Še danes je aktualna kritika ideje skupne lastnine, ki se je prakticirala nekoliko drugače od izvorne ideje in ki je teoretično možna samo v prvotnem in zrelem komunizmu. In če pustimo ob strani precej zgrešen linearni razvoj zgodovine, ki je enak za vse družbe in kulture in je eden od temeljev marksizma, je zanimivo izpostaviti prav Marxov odgovor kapitalistom, ki mu očitajo, da želi odpraviti privatno lastnino. Pravi: »Zgroženi ste ob tem, da hočemo odpraviti privatno lastnino. Toda v vaši obstoječi družbi je privatna lastnina za devet desetin njenih članov odpravljena; eksistira ravno v tem, da za devet desetin ne eksistira« (Marx in Engels 2009, 116). Ena desetina so seveda kapitalisti, ki imajo v rokah produkcijska sredstva in kopičijo cekine celotnega dobička, medtem ko se delavec prodaja. Dela, da lahko živi. Živi, da lahko dela. Večina je izkoriščana v korist manjšine. Ideje, kakorkoli že utopične in realno neizvedljive, pa so nam lahko ideal, h kateremu stremimo. In napake realizacije socializma v poduk zgrešene manifestacije komunistične misli. Po drugi strani pa v globalizaciji kapitalizma in komunistični misli lahko vidimo enak cilj: gradnjo nadnacionalne, kozmopolitske identitete. Enako vizijo ima danes Evropska unija, ki želi ustvariti 'enakost v različnosti'. Gre se multikulturalista v teoriji, v praksi pa z globalnimi direktivami posreduje 'edini pravi in resnični' model kulturnega življenja. In ja, Marx bi rekel, da z ustvarjanjem ekonomske baze – produkcijskih in lastninskih razmerij, ki jih predstavlja kapitalizem – oblikuje tudi globalno kulturo (družbeno nadstavbo). Tako se že leta 1989 in nato 1997 pojavi direktiva EU o televiziji brez meja, ki med drugim spodbuja prakso, naj »izdajatelji televizijskih programov v okviru svojih pristojnosti rezervirajo za evropska dela večinski delež svojega oddajnega časa«, po drugi strani pa trobijo, kako je takšna direktiva izraz multikulturnosti in enakopravnosti. Ja, je – vendar so izpustili pomemben pridevnik: gre za evropsko multikulturnost. Televizija brez meja samo podaljšuje meje simbolne geografije, v katero spada multikulturnost, in jih ne odpravlja. Gredo se neorasistično politiko v smislu NIMBY – Not In My Backyard. V strahu pred islamizacijo evropskega prostora pravijo: »Nimamo torej kaj proti neevropski kulturi, ampak pri nas naj se pač ne udejanja.« In če smo že pri dejanjih Evropske unije – tudi evropski parlament je komunizem uvrstil med totalitaristične režime, s tem pa preprosto neupravičeno izenačil komunizem kot politični, družbeni in ekonomski sistem, teorijo in realizacijo le-te. Teoretično proletarci namreč ne postanejo totalitaren vladajoči razred, ki še naprej izkorišča, ampak sesujejo sami sebe in nastane brezrazredna družbo. Ja, obsoditi moramo realizacijo! In ja, spoštovati vrednote, kot so mir, enakost in pravičnost. V tem smislu citiram kolega, ki je na to temo podal izvrstno mnenje: »S komunistično teorijo ni nič narobe in ima pravične osnove, ampak smo ljudje tisti, ki bi se morali spremeniti, da bi zaživela v praksi. Dokler pa je v ospredju sebičnost in boj za obstanek posameznika, ki ga poveličujeta kapitalizem in popolna konkurenca, pa je ta teorija le skupek predpostavk, kako bi bilo, če bi bilo …« Manifest je bil spisan leta 1848 kot program Zveze komunistov in je šel z roko v roki z meščansko revolucijo in vzponom nacionalnih držav. Njegov namen je bil združiti delavski razred vseh držav s ciljem spodbujati delo revolucionarnih delavskih strank po svetu. Neposredni cilj je bil zrušiti kapitalizem, zgraditi socializem, ki bi kasneje prešel v brezrazredno družbo, komunizem. Komunistična teorija pa je lahko samo teorija ali izkrivljena praksa te teorije. Tako ima njena manifestacija realne posledice še danes npr. na Kitajskem in v S. Koreji. Ko ga beremo, moramo nujno uporabiti kritično oko in zavedanje o današnjih spremenjenih družbenih razmerah. Vsekakor pa je dobrodošla literatura, okoli katere se lahko razvijejo produktivne debate in izmenjajo različna mnenja. Nenazadnje je tako Marxova kot naša želja ustvariti boljši in pravičnejši svet. Svet, v katerem si s svojim denarjem plačujemo manikiro. Ali pa še več: ugotovimo, da manikire pravzaprav sploh ne potrebujemo, saj gre za storitev umetno ustvarjenega trga libidinalnih potreb.

 

»NARAVNA DRUŽINA« JE POLITIČNI MIT

Kaj je družina? Se kdaj vprašamo, kaj je družina? Je to sploh tema, ki jo je treba analizirati in problematizirati, ali jo po navadi jemljemo kot samoumevno, naravno dano, in si rečemo »tako pač preprosto je«? Družina ni del univerzalnih naravoslovnih zakonitosti, je del družbe in kulture in zato tudi spremenljiva; njen pomen je odvisen od kulturnih, geografskih in časovnih kontekstov. Nekatere plemenske ureditve npr. tematizirajo družino drugače, kot je večinsko tematizirana pri nas. Nuklearna družina pomeni mater, očeta in otroka in je najbolj razširjena na Zahodu. Plemenska družina pomeni veliko večjo vlogo materinega brata, ki ima mnogokrat funkcijo očeta. Družine so sestavljene za več generacij nazaj. Ponekod ženska prekine stike s svojo izvorno družino, ker po poroki pripada drugi družini. Tako so lahko družine patrilinearne, pripadnost rodu se torej prenaša po očetu, ali matrilinearne, kjer se pripadnost rodu prenaša po materi. Družina je lahko tudi poligamna, kar poznajo nekatere islamske, ali pa preprosto v obliki zunajzakonskih partnerjev. Na teoretski ravni pa je npr. že Platon razmišljal o veliki srečni družini, kjer ne bi bilo več mater in očetov, temveč bi otroke vzgajali kar vsi skupaj.

Definicija družine je lahko torej različna. Kakorkoli definiramo družino, je njen pomen vselej družbeno konstruiran. Ne obstaja tip družine, ki bi bil objektivno obstoječ. Če se nam zdi, da je eden izmed tipov družine (npr. nuklearna družina) objektivno obstoječa, je to zato, kjer je z razmerji moči pridobila status resnice. Če smo le malo razgledani, lahko skozi zgodovino opazimo različne forme družin, ki so se seveda prilagodile takratnem duhu časa. Tako je nuklearna družina, ki jo pri nas nekateri jemljejo kot objektivno dejstvo, zrasla šele v 18. In 19. Stoletju na Zahodu, kjer so jo spremljali procesi industrializacije. Vseeno lahko danes, kjer je percepcija družine aktualna tema zaradi predloga novega družinskega zakonika, beremo, da je nuklearna družina naravna danost. Lahko beremo: »Nuklearna družina, ki jo sestavljajo oče, mati in otrok, je naravna, je samoumevna, je edino resnična, je od vedno obstoječa in večna …« Ali te besede ne opisujejo naravnih zakonov in ne družbene realnosti? Če pogledamo iz znanstvenega zornega kota, se nam jasno razkrije ozadje percepcije takšne »naravne družine«. Gre za politični mit. Ravno mit kot ideologija ima namreč vse te zgornje lastnosti. Neki družbeni formi se pripisuje dogmatičnost, enako kot to delajo religije. Bog je namreč univerzalno prisoten in ne potrebuje svoje argumentacije. Enako družina. Posledica takih dveh različnih diskurzov pa je katastrofalna, saj ne dopušča dialoga. V jezikih, ki jih govorijo antagonisti in protagonisti družinskega zakonika, namreč ni istih besed in pomenov. Že njihovo izhodišče je popolnoma nasprotno. Priznavanje dogem proti argumentiranemu utemeljevanju. Lahko bi rekli, da gre za »ideološki terorizem«, kot ga je v svojem delu Grozljivi gost: nihilizem in mladi opisal Galimberthi. Znašli smo se v situaciji, kjer pogajanje ni več mogoče. Edina pot je izziv, ki pomeni samo ali smrt terorista ali našo smrt. Premaknemo se nazaj pred družbeno pogodbo, kjer dialog ni več mogoč in je človek človeku volk. Kjer ni zagotovila za preživetje (idej). Nasprotniki novega družinskega zakonika namreč niso pripravljeni na dialog z zagovorniki, ko gre za temo družine pri istospolnih partnerjih; nočejo in ne morejo spremeniti svojih preddispozicij. Enako zagovorniki predloga DZ nočejo in ne morejo spremeniti svojega pogleda družbene konstrukcije družine. Ker dialog ni možen, lahko preživi samo ena ideja. Mogoče bi bilo smiselno poslušati tudi Nietzscheja, ko razvrednoti vse vrednote kot obstoječe »same na sebi«. Nič ni objektivno obstoječega, vrednote si moramo izbirati sami. Dogmatične zapovedi nas samo omejujejo in šibijo našo voljo do moči. Ali nista enakopravnost in svoboda ravno v tem, da si sami izbiramo vrednote? Menim, da ni problem samo v tem, katera stran ima prav, ampak v tem, da med dvema stranema ni več možen dialog. Obe strani izhajata iz svojih predpostavk in če se s temi predpostavkami strinjamo, pridemo do enakih sklepov kot zagovorniki ali pa nasprotniki družinskega zakonika.

Pa vseeno je tukaj ključno vprašanje, zakaj družina, kjer sta starša enakega spola ni družina. Bolje artikulirano, zakaj ne sme biti družina? Nasprotniki družinskega zakonika menijo, da zato, ker mora imeti otrok za normalen razvoj biološko mater in biološkega očeta. Tukaj sta predvsem dve zmoti. Prva je pojmovanje »normalnega« kot večinskega in druga obvezna prisotnost obeh staršev. Predpostavljajmo, da se npr. strinjamo, da mora imeti otrok očeta in mater. Iz tega sledi, da se moramo vrniti v srednji vek in prepovedati ločitev staršev, ker tako otrok ostane samo z enim staršem. Prepovedati moramo vsakršen izostanek enega starša, moški ne smejo v vojne, ker lahko tam umrejo. Ljubice, ki zanosijo s poročenimi moškimi, morajo priti v družinski harem, da bo imel otrok tudi očeta. Treba bi bilo prepovedati enostarševske družine in ponovno uvesti »pankrte«. Tudi če pristanemo na nujnost dveh staršev, je tukaj treba opozoriti na veliko razliko, ki se brezglavo vsepovsod spregleda in je jasno naturalistična. Gre za razliko med biološkim in družbenim spolom. Biološki spol še ne pomeni družbenega. Ne gre za to, da bi otrok imel dve mami, dve vagini, ali dva očeta, dva penisa, ampak preprosto za funkcionalna starša, ki zavzameta družbene vloge matere in očeta.

Seveda ima vsak pravico do svojih stališč, vendar se sprašujem, zakaj ljudem vsiljevati svoja načela, vrednote, norme. Če bodo imeli, in upam, da bodo istospolni partnerji lahko imeli enakopravne družine kot heteroseksualci, potem heteroseksualne družine s tem niso nič diskriminirane. Nihče jih ne sili ustvariti homoseksualne družine, medtem ko ti najbolj zagreti »nuklearni« družinski zagovorniki diskriminatorno silijo homoseksualne pare, naj si ustvarijo heteroseksualno družino. Seveda, če želijo otroka. To rahlo spominja na igro vzemi ali pusti. Homoseksualna družina zanje ni družina. Poroka je funkcija, ki predpostavlja in zagotavlja reprodukcijo. Ampak istospolni partnerji se ne smejo poročiti (lahko se le registrirajo), ker biološko ne morejo imeti svojih otrok, heteroseksualni pa se lahko, tudi če nimajo nikoli v življenju otrok. Mednje spadajo tudi neplodni pari.

Vedno me fascinira, kako ljudje sodijo o drugih; nekateri duhovniki so najbolj razsvetljeni, kako vzgajati otroke, nekateri moški politiki so najbolj kompetentni za to, ali dovoliti ženski splav, homofobi bodo regulirali življenja homoseksualcev, manjka samo še, da nas Kitajci začnejo učiti, kako se pojejo slovenske narodne pesmi. Že Prešeren je lepo povedal: »Le čevlje sodi naj kopitar!« Tudi Kant je imel podobno logiko: »Neomikanež ne more biti kompetenten razsodnik omikanosti.« In ne nazadnje, že Freud je pred stotimi leti ugotovil, da je homoseksualnost normalna in ne odklonska. In poudaril tudi najpomembnejšo komponento, ki jo mora imeti otrok pri vzgoji: empatično mater. Mati se mora biti sposobna čustveno navezati na otroka in ne ostati indiferentna. To je eden izmed pogojev kulturne reprodukcije.

Tako je mitologija naravne družine ena izmed kulturnih varovalk, ki ohranjajo konsistentnost in nespremenljivost tradicionalne percepcije družine. Mite potrebujemo, saj nam dajejo smisel, ki poganja naš eros in preprečuje človeško samodestrukcijo. Človek se od nekdaj, že od stare kamene dobe boji svoje smrtnosti. V ta namen si ustvari mite, ki ponavljajo izvorno dejanje, rojstvo, in tako deležijo (prevzamejo lastnosti ideje ali stvari, ki so ji blizu) na nesmrtnost in večnost. Arhetipi, ki so večni, so izvor življenja, in treba jih je ponavljati. Vsak arhetip je dogmatičen in vsak posledično diskriminatoren. Že Platon govori o arhetipih, kot sta ideja dobrega, ideja lepega, ki so izvor in vzrok življenja. Analogija je jasna: sodobni miti imajo isto funkcijo v smislu: če je struktura »normalne« družine večna, potem postanemo večni in nesmrtni, če deležimo na njej. In večnost, stalnost nam daje smisel. Zakaj bi drugače živeli, če ni smisla?

Vendar je tu vseeno možen dialog in nam ni treba zavzeti zgoraj omenjene pozicije protiterorista. Univerzalna in večna je lahko ne nuklearna družina, ampak družina kot taka, družina kot forma, katere vsebina variira. Družina kot skupek odraslega/-ih in otrok/-a. Kritike na tako pojmovanje so jasne, izhajajo iz strahu pred izgubo funkcije družine. Pravijo, če je družina lahko vse, potem ni nič. In pravijo, da je skupek odraslih in otrok že družba in ne družina. Kritizirajo, da istospolna družina nima biološko-reprodukcijske funkcije. Pozabljajo pa na to, da prav ta ista družina, ki jo zagovarjajo, zahteva tudi psihološko in socialno-kulturno funkcijo, ki je številne heteroseksualne družine ne izpolnjujejo po teh kriterijih.

Pa vendar, ali naj ne bi živeli v svobodni, demokratični družbi, kjer ni diskriminacije, seksizma, homofobije, rasizma? Ali ne živimo v družbi, kjer se lahko svobodno odločimo, koga bomo imeli radi in kakšen način življenja bomo živeli? Ali ne živimo v družbi, kjer drugim ne vsiljujemo svojih mnenj in tudi pričakujemo od drugih, da ne vsiljujejo mnenj nam? Predstavljajte si, kako grozno mora biti, da je edini pogoj, da lahko imaš družino, da zamenjaš svojo spolno usmerjenost. Če ste npr. heteroseksualec/ka morate vi preobraziti svojo spolno usmerjenost v homoseksualno, če želite imeti družino. Istospolne družine tudi ne povzročajo nikakršne ekološke katastrofe, fašističnih obglavljenj, posiljevanj, nasilja ali vojne. Želijo samo živeti enakopravno, želijo tudi svojemu otroku privoščiti to, da lahko deduje tudi po svojem drugem staršu, ki je označen za nebiološkega. Pa vendar bi papeški zagovorniki tradicije rekli, da je za pravice najprej potrebno izpolniti dolžnosti, ki jih istospolna družina ne izpolnjuje. Problem je v tem, da teh dolžnosti nikoli ne bodo mogli izpolnjevati, ker so kriteriji že v startu diskriminatorni, našemu času in prostoru preveč togi in rigidni. Medtem ko je slovenska družba kot taka že sposobna na novo definirati družino (glede na vse pravne, družbene, ekonomske parametre), pa v samem jedru naše deljene osebnosti - še posebej srednja in starejša populacija - ne moreta doumeti, zakaj bi zdaj Janez Novak imel pač Jožeta in ne Jožice. Potem so tukaj še ubogi otročički, kako jih bodo gledale oči sošolcev, ko bodo prvič stopili v razred in povedali, da imajo dva očeta. Res je, ne slepimo se, da ti otroci ne bodo etiketirani, vendar ali niso nekoč tudi pankrti bili zaznamovani, pasmo danes ugotovili, da smo jih etiketirali po neumnem?

Pa smo s posodobitvijo družbe le pripomogli k temu, da danes ni tako. Vsaka sprememba statusa in vrednot, ki ni večinska, zaznamuje določene pripadnike. Vendar pa, ko sprememba postane »normalna«, zaznamovanost izgine. Namesto, da se spravljamo na uboge otroke, kako bodo zaznamovani, zahtevajmo raje od družbe, naj se začne obnašati enakopravno do vseh! Niti otrok priseljencev, niti romski otrok, niti otrok gejev ali lezbijk, ne bi smel biti zaznamovan. In tudi neumne primerjave istospolnih partnerjev s pedofilijo ne zdržijo vode. Pedofilija je namreč nasilna, z izkoriščanjem otrok, ki v spolni odnos niso privolili, ali pa niso dovolj zreli, da bi sploh lahko privolili. Na drugi strani pa imamo svobodno odločitev za ljubezen, v kateri se oba partnerja dobro počutita, četudi istospolna.

Percepcija »naravne« družine je torej popolnoma mitološka. Zagovorniki naravne družine se ne zavedajo, da ima narava samo univerzalne zakone, človek pa kulturo in zgodovino in s tem posamezne zakone in različne kontekste. Mit, ki je na eni strani potreben za funkcioniranje družbe, ima diskriminatorne posledice. In tukaj je Nietzsche naredil veliko uslugo človeštvu, ko je pripomogel k odstranitvi »stvari na sebi«, ko je odstranil arhetip. Takrat namreč mit postane nemogoč, tista družina, ki nuklearno družino vzame kot svojo vrednoto, pa lahko ostane in funkcionira. In tudi prav je, da nuklearno družino vzamemo za vrednoto in smisel, če je to naša volja. Imeti moramo pravico, da si kot heteroseksualni pari ustvarimo družino, tako kot moramo imeti pravico, da si kot homoseksualni pari ustvarimo družino. Z demitologizacijo namreč ni nujen konec katerekoli družine. Četudi bomo z družinskim zakonikom razširili pojem družine, bo nuklearna družina še naprej obstajala.