DRUŽINE SO ZAKON
O čem odločamo?
25. marca bomo državljanke in
državljani na referendumu o družinskem zakoniku odločali. O čem bomo odločali,
se javnost še ne strinja popolnoma. Nasprotniki menijo, da bomo odločali o tem
ali je družina še vedno pomembna vrednota našega časa, zagovorniki pa, da bomo
odločali o osnovnih človekovih in otrokovih pravicah. Prvi menijo, da je
družina ključna celica družbe in da se moramo boriti za njen tradicionalni
pomen. Drugi so prav tako prepričani, da je družina ključni sestavni del
družbe, a da se moramo boriti za priznanje različnosti njenih oblik. Ker se
potemtakem vsi borimo za družino, je smešno, če družinski zakonik ne bi bil sprejet.
Zakaj? Ker kompromisni predlog
upošteva obe strani. Zakonik ne pomeni razvrednotenja družine,
materinstva in očetovstva, saj te institute utrjuje, hkrati pa priznava še vse
druge oblike družin. Tudi istospolne oblike družin. Čeprav bi bilo to popolnoma
legitimno, družinski zakonik kot kompromisni predlog ne predvideva posvojitev otrok s strani homoseksualnih parov. Partnerji
v istospolnih zvezah lahko posvojijo le partnerjevega otroka ne pa otroka, ki
ni biološki otrok vsaj enega od partnerjev.
Zakonik pa prvič prinaša dodatno
zavezo države, da omogoča ljudem pripravo na partnersko in družinsko življenje
ter jim nudi pomoč v primeru težav.
Kot pravi predsednik Republike
Danilo Türk: »Družinski zakonik je dober
zakon, saj ščiti tradicionalno družino in njeno pomembno družbeno vlogo ter
utrjuje pomen očetovstva in materinstva, hkrati pa je družinski zakonik odprt
tudi za ljudi, ki živijo v drugačnih skupnostih in v njih skrbijo za otroke. Ti
otroci živijo v Sloveniji, vendar danes niso enako zaščiteni kot v
tradicionalnih družinah. Interes otrok mora biti naše prvo merilo in naša prva
zahteva.«
»Sveta« družina
Kako to, da je kljub temu, da je
zakonik kompromis in upošteva želje obeh strani na strani nasprotnikov še vedno
tako goreče nestrinjanje? Pravijo, da bo tradicionalna družina z zakonikom
razvrednotena. Pa bo res? Poglejmo. Ko nasprotniki družinskega zakonika izražajo
strah pred propadom tradicionalne nuklearne družine (poročena moški in ženska
biološkega spola in otroci) jih lahko razumemo le pod pogojem, da sprejmemo
njihovo predpostavko, da je nuklearna oblika družine sveta. Da spada na
področje esence, univerzalne forme in objektivne resnice. Tako pa je že po sami
definiciji večna, nesprejemljiva, in resnična. Takim formam lahko danes rečemo
tudi ahretipi. To so fenomeni, ki jih ljudje izvzamemo izven zgodovinskega časa
in jim damo status nekakšne objektivne resnice. Na drugi strani najdemo
fenomene, ki so enkratni, zgodovinski, torej posvetni. Na področje profanega
spadajo vse druge oblike družine (enostarševska, večgeneracijska, istospolna,
»mačehovska«) Gre za dualizem svetega in profanega, pri čemer sveto razumemo
kot vedno resnično obstoječe, profano pa zaradi zgodovinskih dogodkov pač
minljivo in spreminjajoče. Živimo v času in okolju, ki na dualizem svetega in
profanega gleda hierarhično. To pomeni, da sveto, zato ker je večno, dobi
status večvrednosti, profano pa, zato ker je enkratno, status manjvrednosti. Takšno
razumevanje družinske problematike nam pomaga razumeti, zakaj mora
tradicionalna družina nujno ostati v polju svetega – ker sveto zanjo pomeni
edino resničnost. Uvrstitev nuklearne družine v eno izmed zgodovinskih in posvetnih
oblik družin, ji odvzamemo status resničnega obstoja v večnosti in postane naključni
družbeni pojav v določenem časovnem in kulturnem obdobju. Vendar s tem
tradicionalna družine ne propade, niti se ne razvrednoti. Vsak posameznik jo
lahko živi in jo celo postavlja za svoj najvišji ideal oz. vrednoto. Kadar
zakon vključuje pluralnost, takrat zagotovi obstoj vrednot in idealov za vse in
nihče ni prikrajšan.
Je družina res naravna?
Ob pogledu na medijsko razpravo o
družini v pred-referendumskem času je jasno, kako so se pomeni znotraj
pojmovanja družine porazdelili v tipično dualistično klasifikacijo. Zagovorniki
tradicionalne družine argumentirajo njen obstoj z večnostjo, tako lahko slišimo:
»Od nekdaj je bila družina sestavljena iz
očeta, matere in otrok.« Zagovorniki pluralnosti in različnih oblik družin pa
na status večnega sploh ne pristajajo, ampak družbene pojave razumejo skozi čas
in zgodovinske spremembe. Slišimo jih:
»Percepcija družine se skozi čas spreminja. Čas je, da spremembe, ki so že
tukaj, zakonsko priznamo.« Obe strani imata drugačen pogled tudi na
realnost. Za nasprotnike zakonika je resnična tradicionalna družina, za
zagovornike pa dejstva, ki jih kaže družbena realnost. In družbeno dejstvo, ki
ga ne moremo spregledati je, da se je percepcija družine skozi čas spreminjala.
Da ljudje danes po svetu živijo v raznoraznih oblikah skupnosti, ki jim rečejo
družina. Ni res, da je nuklearna tradicionalna družina ideal že od nekdaj. Ni
res, da je že jamski človek to formo vzel kot ideal. In res je, da je vlogo
Jezusovega očeta opravljal Jožef, njegov socialni, ne biološki starš. Linda Nicholson v svojem delu Feminism and Families meni, da naravna
družina ni tako tradicionalna kot pravijo. Njene osnovne funkcije izhajajo iz
transformacij socialnih sprememb, ki so se zgodile v zahodni Evropi in severni
Ameriki v osemnajstem in devetnajstem stoletju. Koncept tradicionalne družine
tako ne poseduje samo zgrešenega univerzalizma, ampak tudi zgodovinski
determinizem. Polje govora o naravi se lahko sprevrže v nevarno ideologijo, ki
omogoča diskriminacijo. Najprej nekaj označimo za naravno in temu damo status
resnice. Nasproti naravnega se vzpostavi nenaravno, ki zaradi tega pač ne more
imeti istega statusa in posledično vseh pravic. Enako se danes dogaja v
razumevanju družine, kjer lahko slišimo, da obstajajo »prave in napačne«.
Napaka, ki se zgodi v razumevanju
je torej ta, da se družbeno, zgodovinsko in sprejemljivo formo – družino,
prenese v polje naravoslovja in objektivnosti. Ali kot se je ob tej
problematiki izrazila antropologinja dr. Karmen Šterk: "Družina ima z naravo skupnega le to, da gre tja včasih na sprehod.«
In še: »Če pa ima družina psa, potem so ti sprehodi pogostejši.«
Tudi če sprejmemo zgoraj opisano predpostavko o naravnem,
ugotovimo, da narava lahko proizvede le tisto, kar je naravno. Potemtakem je tudi
raznolikost družin kot dano dejstvo naravna.
Meja moje svobode je svoboda
drugega
Kot družboslovka in humanistka ne
morem pristati na življenje po arhetipih. Verjamem v ideale, vendar le v tiste,
ki si jih postavljamo sami. Tudi zame je heteroseksualna skupnost osebni ideal,
vendar ne tisti »od Boga dan«, ampak
tisti, ki ga čutim in vzamem za svojega. Vendar morajo obstajati ljudje, ki se
strinjajo z mojo pozicijo, in tisti, ki me ne stigmatizirajo zaradi nje,
ljudje, ki mi ne jemljejo osnovnih človekovih pravic. In če želim, da mi drugi
omogočijo to svobodo, moram nujno tudi sama omogočiti svobodo drugim. Z drugimi
besedami: če omogočim svobodo življenjskega stila drugemu, s to gesto omogočim
svobodo tudi sebi. Zakaj? Ker sem za nekoga drugega vedno jaz »drugi«. Ali če
vse to prevedemo v vsem poznan, a premalo upoštevan nauk: »Ne stori drugemu tega, česar nočeš, da bi drugi storili tebi«.
Zlato pravilo je ključ do strpne družbe. Do družbe, kjer bomo vsi lahko živeli
tako, kot želimo, ne da bi nas bilo strah ali pa bi bili diskriminirani. In to
ne velja le za oblike družine, ampak tudi za versko in narodnostno pripadnost.
Diskriminacija kristjana, geja ali Bosanca samo zato, ker se razlikuje od
nekoga, je odraz neupoštevanja zgornjega pravila.
Le čevlje sodi naj kopitar
Pred kratkim sem v oddaji na
televiziji slišala mnenje dveh verskih voditeljev, islamskega in budističnega.
Oba sta poudarila, da je vero legitimno posredovati le, če se verski voditelji
ravnajo v skladu z vrednotami, ki jih pričakujejo od vernikov. S tem se
strinjam. Ko razmišljamo o načinu družinskega življenja, ki mu rečemo
tradicionalna družina, ugotovimo ne samo, da nam idejo, v kakšni skupnosti bi morali
živeti, posredujejo tisti, ki ne prakticirajo družinskega, zakonskega in
heteroseksualnega življenja, ampak tudi to, da se v svoji naravi predstavljajo
kot povsem aseksualni. Je ta zgled legitimen?
Tehtnica se premakne
Kakorkoli obrnemo argumente za
ali proti, lahko razumemo tako zagovornike kot nasprotnike. Kako? Vsi imajo
pravico zagovarjati svoje vrednote in živeti po njih. Pomembno je vedeti, da je
vsak diskurz sprejemljiv in možen in da ni objektivnega sodnika, ki bi sodil o
pravi poti. Pa vendar vse le ni tako relativno. Pri vsem tem je seveda dobro
razmisliti, katero pot bomo ubrali. Dober razmislek zame pomeni izmenjavo
argumentov na temeljih konstruktivne razprave, nikakor pa ne zagovarjanje
populizmov na podlagi učinka propagande. Na primer: »Če bo propadla družina, bo propadla celotna
družba, in tega si Slovenci ne smemo dovoliti.« Tisto, kar v mojih
očeh tehtnico premakne na stran zagovornikov družinskega zakonika je predvsem
predpostavka, na kateri temelji njihovo razumevanje sveta. Da pojasnim.
Nasprotniki zakonika poskušajo vsem ljudem, ne glede na veroizpoved, politično
prepričanje, spol in spolno usmerjenost, zanimanja ter socialne okoliščine,
vsiliti eden in edini možni način življenja. To je življenje v tradicionalni
družini. S tem avtomatsko diskriminirajo polovico slovenskih državljanov, ki so
si življenje uredili v drugačnih skupnostih. Več kot pol parov v Sloveniji namreč
ni poročenih. Pozicija nasprotnikov zakonika je torej izključujoča. In temelji
na predpostavki, da je lahko le ena oblika družine prava. Na drugi strani zagovorniki
družinskega zakonika razmišljajo tako: družbena realnost je dokaz pluralnosti
oblik družin. Če sprejmemo vse oblike kot obstoječe, tudi t.i. tradicionalno
družino, delujemo na način vključevanja in razumevanja. Ta možnost pa temelji
na predpostavki, da so vse obstoječe družbene oblike družine prave.
ZA!
Po mnenju Varuhinje človekovih
pravic Zdenke Čebašek Travnik je naloga države poskrbeti, da otroci iz
istospolnih družin niso diskriminirani oziroma da imajo iste pravice kot otroci
iz drugih družin (zdravstveno zavarovanje, nego v primeru bolezni, preživnine,
dedovanje po nebiološkem staršu, itd). Družinski zakonik to zagotavlja. Čeprav gre
pri konkretnem predlogu družinskega zakonika za
kompromisno rešitev, prinaša korak naprej v razumevanju človeka in
njegove umeščenosti v družbi, predvsem pa zmanjšuje predsodke. Razume, da sama
forma družine- spolna zastopanost nikakor ni zagotovilo za dobro okolje otoka. Predvsem
se je potrebno zavedati, da če zares želimo otrokom dobro, nimamo več časa
čakati s sprejetjem zakonika. Otroci istospolnih parov so že tukaj. Želijo si,
da bi lahko oba starša prišla po njih v vrtec. Radi bi, da bi jih lahko oba
starša spremljala k zdravniku. Ti otroci so tukaj in če ne poskrbimo za njihove
pravice, potem smo preprosto ignorantska družba, ki se je ujela v past
zastarelih predsodkov. Ta družba je nekoč enako gledala na pankrte kot danes
gleda na otroke istospolnih parov. Pa smo se počasi spremenili v pozitivno
smer. Če smo uspeli razbiti ta predsodek, nam bo uspelo še naslednjega.
Referenduma Za družinski zakonik se bom udeležila in obkrožila ZA, ker bom s tem
omogočila sebi in drugim življenje v razumevajoči družbi, kjer velja, da
različnost bogati.