»NARAVNA DRUŽINA« JE POLITIČNI MIT

Kaj je družina? Se kdaj vprašamo, kaj je družina? Je to sploh tema, ki jo je treba analizirati in problematizirati, ali jo po navadi jemljemo kot samoumevno, naravno dano, in si rečemo »tako pač preprosto je«? Družina ni del univerzalnih naravoslovnih zakonitosti, je del družbe in kulture in zato tudi spremenljiva; njen pomen je odvisen od kulturnih, geografskih in časovnih kontekstov. Nekatere plemenske ureditve npr. tematizirajo družino drugače, kot je večinsko tematizirana pri nas. Nuklearna družina pomeni mater, očeta in otroka in je najbolj razširjena na Zahodu. Plemenska družina pomeni veliko večjo vlogo materinega brata, ki ima mnogokrat funkcijo očeta. Družine so sestavljene za več generacij nazaj. Ponekod ženska prekine stike s svojo izvorno družino, ker po poroki pripada drugi družini. Tako so lahko družine patrilinearne, pripadnost rodu se torej prenaša po očetu, ali matrilinearne, kjer se pripadnost rodu prenaša po materi. Družina je lahko tudi poligamna, kar poznajo nekatere islamske, ali pa preprosto v obliki zunajzakonskih partnerjev. Na teoretski ravni pa je npr. že Platon razmišljal o veliki srečni družini, kjer ne bi bilo več mater in očetov, temveč bi otroke vzgajali kar vsi skupaj.

Definicija družine je lahko torej različna. Kakorkoli definiramo družino, je njen pomen vselej družbeno konstruiran. Ne obstaja tip družine, ki bi bil objektivno obstoječ. Če se nam zdi, da je eden izmed tipov družine (npr. nuklearna družina) objektivno obstoječa, je to zato, kjer je z razmerji moči pridobila status resnice. Če smo le malo razgledani, lahko skozi zgodovino opazimo različne forme družin, ki so se seveda prilagodile takratnem duhu časa. Tako je nuklearna družina, ki jo pri nas nekateri jemljejo kot objektivno dejstvo, zrasla šele v 18. In 19. Stoletju na Zahodu, kjer so jo spremljali procesi industrializacije. Vseeno lahko danes, kjer je percepcija družine aktualna tema zaradi predloga novega družinskega zakonika, beremo, da je nuklearna družina naravna danost. Lahko beremo: »Nuklearna družina, ki jo sestavljajo oče, mati in otrok, je naravna, je samoumevna, je edino resnična, je od vedno obstoječa in večna …« Ali te besede ne opisujejo naravnih zakonov in ne družbene realnosti? Če pogledamo iz znanstvenega zornega kota, se nam jasno razkrije ozadje percepcije takšne »naravne družine«. Gre za politični mit. Ravno mit kot ideologija ima namreč vse te zgornje lastnosti. Neki družbeni formi se pripisuje dogmatičnost, enako kot to delajo religije. Bog je namreč univerzalno prisoten in ne potrebuje svoje argumentacije. Enako družina. Posledica takih dveh različnih diskurzov pa je katastrofalna, saj ne dopušča dialoga. V jezikih, ki jih govorijo antagonisti in protagonisti družinskega zakonika, namreč ni istih besed in pomenov. Že njihovo izhodišče je popolnoma nasprotno. Priznavanje dogem proti argumentiranemu utemeljevanju. Lahko bi rekli, da gre za »ideološki terorizem«, kot ga je v svojem delu Grozljivi gost: nihilizem in mladi opisal Galimberthi. Znašli smo se v situaciji, kjer pogajanje ni več mogoče. Edina pot je izziv, ki pomeni samo ali smrt terorista ali našo smrt. Premaknemo se nazaj pred družbeno pogodbo, kjer dialog ni več mogoč in je človek človeku volk. Kjer ni zagotovila za preživetje (idej). Nasprotniki novega družinskega zakonika namreč niso pripravljeni na dialog z zagovorniki, ko gre za temo družine pri istospolnih partnerjih; nočejo in ne morejo spremeniti svojih preddispozicij. Enako zagovorniki predloga DZ nočejo in ne morejo spremeniti svojega pogleda družbene konstrukcije družine. Ker dialog ni možen, lahko preživi samo ena ideja. Mogoče bi bilo smiselno poslušati tudi Nietzscheja, ko razvrednoti vse vrednote kot obstoječe »same na sebi«. Nič ni objektivno obstoječega, vrednote si moramo izbirati sami. Dogmatične zapovedi nas samo omejujejo in šibijo našo voljo do moči. Ali nista enakopravnost in svoboda ravno v tem, da si sami izbiramo vrednote? Menim, da ni problem samo v tem, katera stran ima prav, ampak v tem, da med dvema stranema ni več možen dialog. Obe strani izhajata iz svojih predpostavk in če se s temi predpostavkami strinjamo, pridemo do enakih sklepov kot zagovorniki ali pa nasprotniki družinskega zakonika.

Pa vseeno je tukaj ključno vprašanje, zakaj družina, kjer sta starša enakega spola ni družina. Bolje artikulirano, zakaj ne sme biti družina? Nasprotniki družinskega zakonika menijo, da zato, ker mora imeti otrok za normalen razvoj biološko mater in biološkega očeta. Tukaj sta predvsem dve zmoti. Prva je pojmovanje »normalnega« kot večinskega in druga obvezna prisotnost obeh staršev. Predpostavljajmo, da se npr. strinjamo, da mora imeti otrok očeta in mater. Iz tega sledi, da se moramo vrniti v srednji vek in prepovedati ločitev staršev, ker tako otrok ostane samo z enim staršem. Prepovedati moramo vsakršen izostanek enega starša, moški ne smejo v vojne, ker lahko tam umrejo. Ljubice, ki zanosijo s poročenimi moškimi, morajo priti v družinski harem, da bo imel otrok tudi očeta. Treba bi bilo prepovedati enostarševske družine in ponovno uvesti »pankrte«. Tudi če pristanemo na nujnost dveh staršev, je tukaj treba opozoriti na veliko razliko, ki se brezglavo vsepovsod spregleda in je jasno naturalistična. Gre za razliko med biološkim in družbenim spolom. Biološki spol še ne pomeni družbenega. Ne gre za to, da bi otrok imel dve mami, dve vagini, ali dva očeta, dva penisa, ampak preprosto za funkcionalna starša, ki zavzameta družbene vloge matere in očeta.

Seveda ima vsak pravico do svojih stališč, vendar se sprašujem, zakaj ljudem vsiljevati svoja načela, vrednote, norme. Če bodo imeli, in upam, da bodo istospolni partnerji lahko imeli enakopravne družine kot heteroseksualci, potem heteroseksualne družine s tem niso nič diskriminirane. Nihče jih ne sili ustvariti homoseksualne družine, medtem ko ti najbolj zagreti »nuklearni« družinski zagovorniki diskriminatorno silijo homoseksualne pare, naj si ustvarijo heteroseksualno družino. Seveda, če želijo otroka. To rahlo spominja na igro vzemi ali pusti. Homoseksualna družina zanje ni družina. Poroka je funkcija, ki predpostavlja in zagotavlja reprodukcijo. Ampak istospolni partnerji se ne smejo poročiti (lahko se le registrirajo), ker biološko ne morejo imeti svojih otrok, heteroseksualni pa se lahko, tudi če nimajo nikoli v življenju otrok. Mednje spadajo tudi neplodni pari.

Vedno me fascinira, kako ljudje sodijo o drugih; nekateri duhovniki so najbolj razsvetljeni, kako vzgajati otroke, nekateri moški politiki so najbolj kompetentni za to, ali dovoliti ženski splav, homofobi bodo regulirali življenja homoseksualcev, manjka samo še, da nas Kitajci začnejo učiti, kako se pojejo slovenske narodne pesmi. Že Prešeren je lepo povedal: »Le čevlje sodi naj kopitar!« Tudi Kant je imel podobno logiko: »Neomikanež ne more biti kompetenten razsodnik omikanosti.« In ne nazadnje, že Freud je pred stotimi leti ugotovil, da je homoseksualnost normalna in ne odklonska. In poudaril tudi najpomembnejšo komponento, ki jo mora imeti otrok pri vzgoji: empatično mater. Mati se mora biti sposobna čustveno navezati na otroka in ne ostati indiferentna. To je eden izmed pogojev kulturne reprodukcije.

Tako je mitologija naravne družine ena izmed kulturnih varovalk, ki ohranjajo konsistentnost in nespremenljivost tradicionalne percepcije družine. Mite potrebujemo, saj nam dajejo smisel, ki poganja naš eros in preprečuje človeško samodestrukcijo. Človek se od nekdaj, že od stare kamene dobe boji svoje smrtnosti. V ta namen si ustvari mite, ki ponavljajo izvorno dejanje, rojstvo, in tako deležijo (prevzamejo lastnosti ideje ali stvari, ki so ji blizu) na nesmrtnost in večnost. Arhetipi, ki so večni, so izvor življenja, in treba jih je ponavljati. Vsak arhetip je dogmatičen in vsak posledično diskriminatoren. Že Platon govori o arhetipih, kot sta ideja dobrega, ideja lepega, ki so izvor in vzrok življenja. Analogija je jasna: sodobni miti imajo isto funkcijo v smislu: če je struktura »normalne« družine večna, potem postanemo večni in nesmrtni, če deležimo na njej. In večnost, stalnost nam daje smisel. Zakaj bi drugače živeli, če ni smisla?

Vendar je tu vseeno možen dialog in nam ni treba zavzeti zgoraj omenjene pozicije protiterorista. Univerzalna in večna je lahko ne nuklearna družina, ampak družina kot taka, družina kot forma, katere vsebina variira. Družina kot skupek odraslega/-ih in otrok/-a. Kritike na tako pojmovanje so jasne, izhajajo iz strahu pred izgubo funkcije družine. Pravijo, če je družina lahko vse, potem ni nič. In pravijo, da je skupek odraslih in otrok že družba in ne družina. Kritizirajo, da istospolna družina nima biološko-reprodukcijske funkcije. Pozabljajo pa na to, da prav ta ista družina, ki jo zagovarjajo, zahteva tudi psihološko in socialno-kulturno funkcijo, ki je številne heteroseksualne družine ne izpolnjujejo po teh kriterijih.

Pa vendar, ali naj ne bi živeli v svobodni, demokratični družbi, kjer ni diskriminacije, seksizma, homofobije, rasizma? Ali ne živimo v družbi, kjer se lahko svobodno odločimo, koga bomo imeli radi in kakšen način življenja bomo živeli? Ali ne živimo v družbi, kjer drugim ne vsiljujemo svojih mnenj in tudi pričakujemo od drugih, da ne vsiljujejo mnenj nam? Predstavljajte si, kako grozno mora biti, da je edini pogoj, da lahko imaš družino, da zamenjaš svojo spolno usmerjenost. Če ste npr. heteroseksualec/ka morate vi preobraziti svojo spolno usmerjenost v homoseksualno, če želite imeti družino. Istospolne družine tudi ne povzročajo nikakršne ekološke katastrofe, fašističnih obglavljenj, posiljevanj, nasilja ali vojne. Želijo samo živeti enakopravno, želijo tudi svojemu otroku privoščiti to, da lahko deduje tudi po svojem drugem staršu, ki je označen za nebiološkega. Pa vendar bi papeški zagovorniki tradicije rekli, da je za pravice najprej potrebno izpolniti dolžnosti, ki jih istospolna družina ne izpolnjuje. Problem je v tem, da teh dolžnosti nikoli ne bodo mogli izpolnjevati, ker so kriteriji že v startu diskriminatorni, našemu času in prostoru preveč togi in rigidni. Medtem ko je slovenska družba kot taka že sposobna na novo definirati družino (glede na vse pravne, družbene, ekonomske parametre), pa v samem jedru naše deljene osebnosti - še posebej srednja in starejša populacija - ne moreta doumeti, zakaj bi zdaj Janez Novak imel pač Jožeta in ne Jožice. Potem so tukaj še ubogi otročički, kako jih bodo gledale oči sošolcev, ko bodo prvič stopili v razred in povedali, da imajo dva očeta. Res je, ne slepimo se, da ti otroci ne bodo etiketirani, vendar ali niso nekoč tudi pankrti bili zaznamovani, pasmo danes ugotovili, da smo jih etiketirali po neumnem?

Pa smo s posodobitvijo družbe le pripomogli k temu, da danes ni tako. Vsaka sprememba statusa in vrednot, ki ni večinska, zaznamuje določene pripadnike. Vendar pa, ko sprememba postane »normalna«, zaznamovanost izgine. Namesto, da se spravljamo na uboge otroke, kako bodo zaznamovani, zahtevajmo raje od družbe, naj se začne obnašati enakopravno do vseh! Niti otrok priseljencev, niti romski otrok, niti otrok gejev ali lezbijk, ne bi smel biti zaznamovan. In tudi neumne primerjave istospolnih partnerjev s pedofilijo ne zdržijo vode. Pedofilija je namreč nasilna, z izkoriščanjem otrok, ki v spolni odnos niso privolili, ali pa niso dovolj zreli, da bi sploh lahko privolili. Na drugi strani pa imamo svobodno odločitev za ljubezen, v kateri se oba partnerja dobro počutita, četudi istospolna.

Percepcija »naravne« družine je torej popolnoma mitološka. Zagovorniki naravne družine se ne zavedajo, da ima narava samo univerzalne zakone, človek pa kulturo in zgodovino in s tem posamezne zakone in različne kontekste. Mit, ki je na eni strani potreben za funkcioniranje družbe, ima diskriminatorne posledice. In tukaj je Nietzsche naredil veliko uslugo človeštvu, ko je pripomogel k odstranitvi »stvari na sebi«, ko je odstranil arhetip. Takrat namreč mit postane nemogoč, tista družina, ki nuklearno družino vzame kot svojo vrednoto, pa lahko ostane in funkcionira. In tudi prav je, da nuklearno družino vzamemo za vrednoto in smisel, če je to naša volja. Imeti moramo pravico, da si kot heteroseksualni pari ustvarimo družino, tako kot moramo imeti pravico, da si kot homoseksualni pari ustvarimo družino. Z demitologizacijo namreč ni nujen konec katerekoli družine. Četudi bomo z družinskim zakonikom razširili pojem družine, bo nuklearna družina še naprej obstajala.

HIERARHIJE V PRAKSI

IDEOLOGIJA NA DELU

24kur.com. Te članke po navadi berem z namrščenim čelom, zvočne prispevke poslušam napol, ker seveda prej pritisnem znak stop, gledam, tako da škilim, ker sekajo neumne fotografije v možganske celice. In potem grmovje prispevkov, v katerih se samo zgražajo. Ojoj, v Afriki obrezujejo dekleta! Kakšna groza. In kdor se s tem ne strinja, je stigmatiziran kot čuden, nemoralen, poslan v zapor, ker je morebitni delinkvent. Unicef pomaga lačnim otrokom v Afriki. Če se kdo s tem ne strinja, potem mu potrdijo diagnozo zamenjave levega in desnega čelnega režnja. Zasledim, da je Vatikan izumil dva nova greha. Preberem ponovno – izumil? Če mečemo smeti na tla ali če se drogiramo, moramo samo v spovednico, z miškinim glaskom priznati in svet bo spet lep. Spet bomo lahko vrgli prazno vrečko Chio Chipsa na tla. Ali pa leseno palčko od lučke. Ni pomembno, ali je žvečilni gumi ali pomarančni olupek (katerih različna doba razgradnje je očitna). Cena je enaka! Greh. Končno kliknem x in spletna stran izgine. Prižgem televizijo, se identificiram z good guyem v sodobnem filmu, navijam zanj, če koga ustreli, je to fenomenalno. Pohlepno se obešam po vseh neumnih cunjah v nakupovalnih središčih, da zadovoljim lažno potrebo, ki je v resnici nikoli zadovoljiva želja po še. Vse, kar slišim na fakulteti, na televiziji in preberem v revijah, je res, res in še enkrat res. Razen ceteris paribusv ekonomiji. Evropa in znanost sta napredek! V Ameriki kukluksklan napada črno raso, ki ji je menda prirojena manjvrednost. Pogovarjamo se o rasah. Holokavsta pač ni bilo. To je kruta pravljica za lahko noč za poredne otroke. Vojne se dogajajo samo v Iranu, kakšno krvavo klanje! Saj to niso ljudje! Če si gej, te je treba ograditi, kriv pa je seveda narobe razvit Ojdipov kompleks. Kapitalizem je svoboda posameznika. Potrebno je zgraditi novo identiteto z Evropo. Boljšo, evropsko, napredno, zavedno, svežo, pametno, najboljšo identiteto. Jesensko vejo je premaknil veter in ne duh prednika. Logično, naravno,samoumevno, edino resnično;Ideologija.

KDO SMO?

Tak pogled Zahodnega človeka je srhljiv. Jasno odseva žarke evropocentrizma in vasezagledanosti. Nekateri pravijo, da naj bi človek bil po naravi egoist in ne homo faberali homo economicus, kot pridigajo zahodne teorije, pa vseeno me zanima, od kot nam ideja, da se vrednotimo višje od drugih kultur? Po naravi? Se narava nemara hierarhično razporeja? Kaj nismo mi najbolj smešni ker sebe postavljamo na vrh lestvice, ki sploh ne obstaja. Hierarhično vrednotenje družbe in kulture je v veliki meri elitističen in evropocentričen pogled na svet, skozi oči zahodnjaka. Kulture so samo drugačne, ne več ali manj vredne. V svoji notranji strukturi imajo enake funkcije, le na drugačen način. Ne manjvreden. Tako je tudi ideja o napredku nekoliko sumljiva. Je 11. september napredek za Zahod? Kaj pa mogoče predvajanje  nasilnih vsebin na televiziji, kjer imajo glavno vlogo hollywoodski oligopolisti? Če človeštvo, še najbolj pa Zahod, stremi k napredku in razvoj pojmuje kot linearno naraščajočo premico, zakaj se je potem zgodil holokavst? Morda pa napredka preprosto ni in obstajajo samo cikli. Zakaj bi civilizacijo v njenem pomenu besede sploh povezali s kapitalizmom? Kapitalizem je proizvedel sodobnega patološkega narcisa, ki je zaljubljen samo vase in obstaja le, če je venomer občudovan in lahko troši. Kapitalizem ljudem da varljiv občutek popolne svobode in hkrati tesnobe zaradi odgovornosti, ki jo nosimo sami. In seveda predpostavlja avtonomnega razumnega subjekta, Descartesov cogito, duh, um razum, ki je po popularni maniri dualizma seveda ločen od telesa. Tako je občudovati skorajšnjo odsotnost empatije na Zahodu. Ljudje v informacijski dobi tehnologije znamo komunicirati skoraj samo še kot stoj, ki pošlje šifrirano sporočilo. Vsakršno pretirano izražanje pristnih občutkov in čustev se zamrzne. In človek si misli, kako je svoboden. Kapitalizem proizvaja ljudi s skoraj natančno določenimi osebnostnimi lastnostmi. Hegemonija nas

naslavlja kot svobodne individuume , saj vendar lahko delamo, kar želimo. Med drugim tudi zato, da smo potem posledično sami krivi za revščino ali nesrečo, če jo doživimo. Očitno ni pomembno, ali smo se rodili v revni družini, katere kulturni kapital je očitno manjši (v resnici drugačen) kot v bogatejši družini. Več ga imaš, bolj si prilagodljiv družbenim normam, več možnosti imaš za uspeh in posledično za bogastvo. In obratno je z revščino. Manj kulturnega kapitala, manj prilagodljivosti družbeno namišljenim normam, poraz in revščina. In ljudje, ki jim okolje v smislu družine in primarne

socializacije praktično v zibelko položi manj kulturnega kapitala, imajo v resnici tudi manjše možnosti, da dosežejo uspeh in bogastvo (ki ju sodobna družba očitno ceni in postavlja kot kriterij »spodobnosti«). Svojo raven kapitala reproducirajo naprej, iz roda v rod. In potem smo seveda sami krivi, da smo v začaranem krogu, saj smo svobodni posamezniki. Bi temu slepilu rekli napredek?

VEM, KAJ JE DOBRO ZA VES SVET

In kaj je z deklicami, ki jih ponekod v Afriki obrezujejo? Ko se je vsevedni zahodni svet razjezil nad nehumanostjo družbenega obreda obrezovanja deklic, je seveda nelegitimno posegel med njihove običaje in obrede ter jim prepovedal za Zahod tako primitivna dejanja. In kaj se je zgodilo? Dekleta so se sama začela obrezovati, saj zanje to pomeni pomemben simbolni status, simbolni kapital. Posledično je sledilo veliko več smrtnih žrtev, ki so bile seveda brez ustrezne zdravstvene nege. In kje je bil pravični Zahod takrat? Če banaliziram: s popolnoma enako pravico bi lahko k nam prišla afriška plemena in nam prepovedala gledati televizijo, ker oddaja nevarno sevanje in predvaja nasilne medijske vsebine. Zahod, ki se ima torej za najbolj razvitega, z vmešavanjem v drug svet povzroči še več nehumanosti. Treba je preprosto spoštovati drugačnost ter razumeti, da obstajajo različne interpretacije na prvi pogled enakih dejstev. Poseganje v drugačno kulturo se zdi nesprejemljivo. Vendar se ta vprašajna seveda zamajejo z problemom, ki mu pravimo globalizacija. Kulturni vplivi in tokoki se mešajo, ne obstajajo homogene kulture, v katere bi lahko posegali. Obstaja nekaj, kar cenimo ne glede na kulturo – posameznika. In ta naj bi imel pravico, da se sam odloči ali bo obrezan ali ne. In če ne želi, tudi če pripada kulturi, ki to dovoljuje, je potrebno to spoštovati. Tako Unicef in podobne organizacije na prvi pogled poskušajo pomagati revnim ljudem, v evropskih očeh »primitivnim« plemenom. In ravno v tem je paradoks. Ta ljudstva niso primitivna, ampak samo drugačna. In kdaj se je začela lakota v Afriki? Ko je Zahod začel »dobronamerno« posegati med domorodce in jim vsiljevati zahodno kulturo, že v času kolonializma. Z neresnično in neutemeljeno željo, da jim pomaga, jih je s tem samo še potegnil nižje v nevoščljivo revščino in lakoto.

POMAGAJMO REVNIM – NAREDIMO IZ NJIH NAS SAME

Leta 2002 je namreč na širšem območju južne Afrike nastala huda lakota. Glavni razlog je bila suša, in tudi politične razmere. Vlada je takrat zavrnila pomoč (10.000 ton koruze), saj so menili, da želi tako Amerika doseči prevlado multinacionalnih podjetij na nerazvitem tržišču. Tako so nekatere afriške vlade dejansko preprečile uvoz humanitarne pomoči kljub poročilu o umiranju tisočih podhranjenih prebivalcev. Glavni razlog je bil ta, da bi lahko Afričani ta semena tudi sejali, vendar jih ne bi mogli zadostno izvažati v Evropo, kjer so tovrstni pridelki ali nedovoljeni ali pa jih je treba ustrezno označevati. Zahodna kultura pa očitno sloni na znanstvenem konceptu vzroka in posledice. S pozitivizmom priznava le, kar je eksperimentalno dokazano. Veter SSKJ torej definira tako: zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak. Vse te značilnosti bi se seveda dalo izmeriti in jih fizikalno opredeliti. Tudi beseda »zaradi« kaže na vzročno-posledično zvezo, ki je očitna osnova znanosti. Znanost potem nikakor ne sprejema mnenja nekaterih zanjo »čudnoreligioznih nezahodnjakov« , ki menijo, da vejo premakne duh prednika in ne veter. Če bi bila znanost na Zahodu civilizacija, potem bi sprejela, da lahko vejo premakne tudi duh prednika, samo pač pod drugim imenom, kajti veja se pač v vsakem primeru premakne. In tudi beseda veter je bila nekoč izmišljena. Berimo Foucaulta in izvedeli bomo, da obstaja nekaj, čemur pravimo diskurz. In ravno za to gre; različni diskurzi, različno pojmujejo enake stvari.

Končno pa so ZDA dobile črnega predsednika. Na prvi pogled bi bil to znak napredka, medkulturnega relativizma in enakopravnosti. Pri tem se sprašujem, zakaj je to treba posebej poudarjati? Kaj niso rase enakopravne v svojem bistvu in jih potemtakem sploh ni, saj ko jih klasificiramo, ko govorimo o njih, jih s tem tudi že odobravamo. Podobno klasificiranje je namreč opaziti tudi pri spolni opredeljenosti, kjer so vsi ljudje zunaj heteroseksualnosti stigmatizirani. Družbeni spol zunaj kulturno predpisanih vzorcev pač za Zahod ne obstaja in v tem je še ena ozkogledna poteza t. i. civilizacije. Vse skupaj morda res sliši na ime Zahod ni civilizacija in beseda primitivno ne obstaja. Pa vendar je vsa ta kritika, ki se komu lahko zdi legitimno nekompetentna, napisana s strani zahodnjaške roke, ki ima več kot očitno sprane možgane z določeno ideologijo. Ampak tako pač je. Vsak jih ima v eno stran. Nekateri to priznavajo, drugi ne. Civilizirani zahod bi bil še najbolj primerna oznaka samo za drugačno vrednotenje in družbene konotacije, ne pa resnično dejstvo, ki temelji na racionalnosti. In tisti, ki govorijo o primitivnosti, začenjajo nevarno potezo, ker v smislu nehierarhičnega vrednotenja kultur tudi sebe prištevajo med primitivce.