petek, 4. november 2011

VOLIM TE, NE LJUBIM TE. BALKAN PARTY ZA RAZMIŠLJANJE.

Kaj je Balkan?

Jasno je, da je pojem Balkana socialni konstrukt in da znotraj te percepcije negativnih in zasanjanih predstav o Balkanu ne manjka. Tisti, ki se ne strinjate, pojdite prebirat ksenofobične komentarje pod raznimi internetnimi članki, stereotipna poročanja množičnih medijev in pravljične opise v nekaterih popotniških vodnikih. Prebrali boste, da je Balkan »evropski sod smodnika«, »divja Evropa«, »evropski srednji vek«, »domovina plemenitih divjakov« ali »krvoločnih primitivcev«, »kulturni mozaik«, pa tudi »pristno, od nekdaj ohranjeno okolje«, »eksotične drugačnosti«, itd. V delu Balkan – Od konca Bizanca do danes, avtorja Marka Mazowerja, lahko preberete, da je Balkan turško ime za Staro planino v Bolgariji. V literaturi se ime prvič pojavi leta 1808. Ko si je nemški geograf August Zeune (1778 - 1853) ogledoval to planino, je napačno sklepal da gre za celotno gorsko verigo (podobno apeninskemu polotoku) in tako je celotno ozemlje dobilo ime Balkanski polotok. Nesrečno ime Balkan je bilo največkrat povezano z Osmani v času Otomanskega vladanja na območju današnjega Balkanskega polotoka. Od tukaj tudi večina negativnih konotacij, ki so skonstruirale zgoraj omenjene kriterije »balkanskosti«.

V grobem lahko povzamemo, da je Balkan v večinskem zahodnem in evropskem diskurzu predstavljen kot »drugi«, nazadnjaški, primitiven, eksotičen, nevaren, itd., kar je tipična percepcija balkanizma. Mnogi ga povezujejo s Saidovim konceptom orientalizma. Balkanizem predstavlja diskurz, ki se pojavlja v zvezi z opisovanjem Jugovzhodne Evrope, deluje kot diskurz o Balkanu in reproducira predvsem njegove temne plati. Je diskurz stigmatizacije, stereotipizacije in generalizacije, predvsem pa predstavlja manjvreden status Balkana napram Evropi. Kaj in kje točno je Balkan je vprašanje percepcije. Definicij je mnogo, najbolj uveljavljena pa pod Balkan šteje območja, ki so bila nekoč pod vladavino Otomanskega imperija. Vendar pa percepcija o Balkanu še zdaleč ni enotna in homogena. Obstaja tudi »pozitiven«, enako homogeniziran in ideološki pogled na Balkan. Poimenujmo ga »balkanofilija« ali »zaljubljenost v Balkan.


Balkan party

Sociolog in kulturolog dr. Peter Stanković piše, da se je med nekdanjim prizadevanjem slovenske politike za odcepitev od Jugoslavije hkrati pojavilo navdušenje nad vsem balkanskim. V popolnem nasprotju z uradnim diskurzom se je v tem času za del urbane mladine vse balkansko spremenilo iz simbola slabega v simbol dobrega. Pričelo se je zaljubljanje v Balkan. Balkanofilijo lahko opazujemo tudi danes: kraj, kjer se ta proces pogosto dogaja je »balkanska scena« kot mladinska subkulturna scena. Če je nekoč za »balkan žur« veljalo, da se tam vrti jugo-rock in pop s konca 70ih, 80ih in začetka 90ih, pa danes na »balkan žurih« poslušamo v veliki večini »balkanski trubofolk« in elektronsko glasbo. Reprezentativen pa je predvsem način, na katerega se balkanskost - vsaj izven simbolnega območja Balkana - danes promovira: skozi promocijske plakate »balkan žurov, partyjev«. Poguglajmo, opazujmo in skozi vizualno upodobitev bomo razbrali, kaj naj bi danes pomenil ali ponujal »balkan žur«.
                  
Promocijski plakati obljubljajo erotiko in eksotiko balkanskih žensk, ki so strastne, aktivne, magične in privlačne. »Balkan žur« je skozi leta očitno dobil še drugega označevalca, saj nas plakati, ki se oglašujejo predvsem na območju severne Evrope vabijo ne samo na Balkan, ampak tudi na »gypsy žure«, kjer se vrtijo soul iz 60ih, funk iz 70ih in »balkan beates«, karkoli to že pomeni. Plakati odražajo veselje, sproščenost, užitek in eksotiko, dobro voljo, preprostost in odprtost Balkancev, pristnost, naravnost. Predstavljajo kraj, kjer se bomo spočili, razvedrili in odklopili od vsakdanjega globaliziranega sveta. Na Balkanu čas mineva počasneje in ohranili so se »pristni človeški odnosi«. Nekateri plakati v istem paketu ponujajo »narodno muziko« in »DJ-a«. Mešanica turbofolka in elektronike je očitno novi trend. Velikokrat se na plakatih znajdejo »preprosti kmečki fantje z zdravo pametjo«. Reprezentativen rekvizit je tudi »trubaški orkester«, ali pa kar sama glasbila, ki jih uporabljajo. Na nekaterih plakatih je opaziti tudi tradicionalni ples kolo. Na veliko plakatih, kjer je Balkan prikazan kot starodavna kmetija, nasmejanih kmetic in kmetov, ki uživajo v narodni glasbi, se znajde tudi petelin, velikokrat je tudi on uprizorjen kot igralec na trobento. Na plakatih ne sme manjkati ponudba sodobne elektronske, a komercialne glasbe ter vizualnega mainstreema MTV-jevske popularne kulture skupaj z vsemi njenimi »oblinastimi« vrednotami. Spodbuja se užitkarstvo, razmišljanje s svojo glavo pa ni predvideno. Kritika je prepovedana, užitek za zapovedan.


Zaljubljenost v Balkan

Videti je, da gre pri vsem tem za nekaj podobnega kot zaljubljenost. Vendar, zakaj gre pri takšni promociji za zaljubljenost v Balkan, balkanofilijo? Začnimo kar pri definiciji zaljubljenosti.  Po psihologu Zoranu Milivojeviću vključuje psihološke procese projekcije, idealizacije, fiksacije in zabrisa realnosti. Za ponazoritev teorije zaljubljenosti si izberimo reprezentativna lika: naj bosta klišejska Julija in Romeo. Ko govorimo o zaljubljenosti, ugotovimo, da se Julija zaljubi v določen pomen, ki ga pripisuje zunanjosti in obnašanju Romea, kar pomeni, da Julija enači zunanji videz Romea z njegovim karakterjem. Skladno s tem Julija enostavno doživlja, da točno ve, kakšen je Romeo. Da je to mogoče, mora imeti Julija v svojem nezavednem predstavo o »pravem« partnerju. Tisti trenutek, ko Julija opazi pomembno podobnost Romea, ki se pojavlja pred njo, z vsebino lastne predstave o pravem partnerju, se vklopi celotni psihični mehanizem, ki sodeluje v zaljubljenosti. V tem trenutku Julija preslika lastno predstavo o pravem partnerju na Romea, ki je zdaj pred njo. Romeo  je uporabljen kot obešalnik, na katerega Julija obesi sliko iz svojega nezavednega. Ker je projekcija trenuten in nezaveden proces, Julija v svojem doživljanju Romea ne vidi nobene razlike med svojo predstavo, ki jo je projicirala na Romea, in osebo, ki je Romeo je v realnosti. Lastna prestava o Romeu postane resnična predstava Romea. Tako ugotovimo, da zaljubljenost ni odnos utemeljen na poznavanju realnosti, ampak je odnos privida, v katerem oseba prihaja v odnos z lastno nezavedno predstavo, prilepljeno na objekt, ki je v našem primeru Romeo. Če se navežemo na promocijske plakate »balkan žurov« ugotovimo, da je predstava ljudi, ki participirajo v skupini ljubiteljev »balkan žurov« izkrivljena, saj predstavlja le delček resnice o Balkanu, ta pa ni utemeljena na poznavanju realnosti. Balkan je namreč več kot samo eksotika, užitek in pristnost. Balkan je tudi Sarajevski filmski festival, z nasiljem prekinjena splitska Parada ponosa, Dubioza kolektiv, Bajaga, Baščaršija, vojni migranti, Nikola Tesla in burek. Balkan v svoji raznolikosti vsebuje ravno toliko dobrega in slabega kot druge regije sveta. Ko pa ga ocenjujemo enostransko gre za odnos privida, odnos popačene slike, ki jo projiciramo na Balkan, vzajemno pa se ta ista podoba vrača skozi plakate, ki nam to projekcijo samo še potrjujejo kot resnično.

Ključen del definicije zaljubljenosti pa je tudi idealizacija. Z idealizacijo (Po Milivojeviću) razumemo projekcijo idealne predstave na objekt  (Romea) in na druge psihične mehanizme. Zaljubljenost (idealizacija) traja tako dolgo, kolikor se lahko obdrži projektirana predstava na objektu zaljubljenosti. Ali po domače, Julija je zaljubljena v Romea toliko časa, dokler je zmožna v njem videti idealnega popolnega partnerja iz njenih sanj. Ko osebo spoznavamo, vidimo njeno realnejšo sliko in s tem tudi naša idealizirana predstava o njej propada. Zaljubljenost pade, mi pa imamo dva izhoda; se poslovimo od osebe ali pa ugotovimo, da nam je takšna resnična kot je, pravzaprav všeč.

Kadar odnos z osebo, v katero smo zaljubljeni, iz nekega razloga ni realiziran, zaljubljena oseba ni v položaju, da skozi odnos z dejanskim partnerjem ugotovi, kdo je ta »drugi« v resnici. Če bi bila Julija zaljubljena v Romea samo na podlagi njegove fotografije, pač ne bi imela možnosti spoznati resničnega Romea. Zaradi tega izgubi možnost, da preneha biti zaljubljena in lahko postane kronično zaljubljena. Njena zaljubljenost je fiksirana. Neuresničen odnos zaljubljeni osebi odvzame možnost demistifikacije projekcije skozi resničen odnos z drugim. Nekaj podobnega smo doživljali sami, ko smo bili v najstniškem času  zaljubljeni v kakšnega svetovnega zvezdnika,  recimo  Brada Pitta. Naša zaljubljenost je bila fiksirana. Kako tudi naj ne bi bila, če pa smo bili zaljubljeni v plakat, ki je visel na steni naše sobe. Status fiksirane zaljubljenosti bi lahko uporabili pri našem opisu stanja »zaljubljencev v Balkan«. Pri t.i. balkanofilih v veliki večini ne gre za ljudi, ki bi imeli možnost sploh kdaj dodobra spoznati večplastnost Balkana, zato se lahko njihova idealizirana prestava zlahka ohranja, medijske promocije pa jim s pomočjo plakatov to idealizirano resnico le potrjujejo. Balkan žuri so torej prostor, kjer se Balkan lahko idealizira in se vanj zaljublja. Balkanofilija predstavlja diskurz, ki je ravno obraten od balkanizma, saj gre za slavljenje in idealizacijo Balkana. 
                                                                                                     
Je balkanofilija slovenofobija?

Za tiste, ki se istovetijo z zgodbo, da so bili aprila 2004 še Balkanci in so se s prvim majem leta 2004 čez noč prelevili v »napredne evropske Slovence« bi bil status Balkanca precej neprijeten. Na eni strani najdemo tiste, ki sovražijo Balkan, na drugi tiste, ki so vanj zaljubljeni. Oboji iz Balkana posrkajo pomanjkljive informacije, eni pozitivne, drugi negativne, nihče pa ne podaja transparentne predstave o Balkanu. Menim, da oba ekstrema, tako balkanizem kot balkanofilija lahko sprožita in ohranjata prepad med percepcijo »Balkancev« in »Slovencev« kot dveh esencialnih skupin, izmed katerih si lahko pripadnik samo ene. Si notri, ali pa te ni. Ali pa si shizofren. Zakaj?

Zdi se, da se Slovence mnogokrat poveličuje na račun Balkancev. Zdi se, da se Balkance mnogokrat poveličuje na račun Slovencev. Balkanofil potrebuje Slovenca-kmeta in negativno označbo, ki jo nanj prilepi, da lahko svojo pozicijo popolne balkanskosti šele zagovarja. Slovenofil potrebuje Balkanca – koruptivnega divjaka in njegovo negativno označbo. Kje pa ga je zares polomil in kaj neupravičeno izključuje poponi balkanofil? Žalostno je to, da naj bi le ta  kritiziral slovensko narodno-zabavno glasbo kot nekaj najbolj neumnega, ogabnega, medtem ko orkester trubačev slavi kot dobro pristno kulturo. V Sloveniji naj se ukine vse vaške veselice, harmoniko, oddajo Na zdravje, narodne noše, na Balkanu pa bi vse to ohranili,  še več- to tam ljubimo.  V Sloveniji so razkrite prsi turbofolk pevk skoraj že pocestniške, na Balkanu je to eksotika. Moje opozorilo se nanaša na to, da nam ni potrebno sovražiti nekaj, s čemer smo obdani pod imenom in konstruktom »nacionalna kultura«, da lahko ljubimo Balkan.  Še več, menim, da se s hkratnim poniževanjem kulture, ki se predstavlja kot slovenska in povzdigovanjem kulture, ki se predstavlja kot balkanska, razlika in prepad samo še širi. Velja tudi obratna logika; povzdigovanje slovenske kulture nad balkansko ustvarja nevaren stereotip. Mogoče ni odveč opozoriti, da sta ta dva pola umetno konstruirana in da se kulture v realnosti mešajo, spreminjajo, dopolnjujejo in tudi izginjajo ter da v resnici, izven naših glav, enostavno ne obstajata dve popolnoma homogeni kulturi, ki bi jima lahko rekli slovenska in balkanska. Po nekaterih definicijah tudi Slovenci spadamo na Balkan.

Umetno ustvarjamo binarni pol, ideološko množico, kjer se oseba lahko odloči samo za en pol. Ali si naš ali njihov. Gledaš nacionalko ali pa Pink TV. Ne dopušča možnosti, da človek gre v soboto zvečer na vaško veselico plesati polko, drugi dan pa na »balkan žur«. Si notri, ali pa te ni. In hkrati predpostavlja delitev kulture na elitno in primitivno. Če beremo slovenske forume, kjer si forumaši pišejo o »balkanskih žurih« je stvar zelo jasna: ali si pristaš takšnih žurov in to nujno pomeni da moraš zavračati vse kar diši po slovenskem, ali pa si zagrizen in ogrožen nasprotnik »balkan žurov«, njigove obiskovalce pa zmerjaš s čefurji, primitivci in nazadnjaki, vendar moraš zato slaviti vse slovensko. Si res želimo videti svet v ekstremih? Balkan kot raj za odrešitev ali Balkan kot pekel od katerega moramo čim prej pobegniti. Svet na srečo ni tako črno-bel. Balkanofilija, idealizacija Balkana je torej drugi obraz Janusove glave in je enako zavajajoča, stereotipna, izključujoča in škodljiva kot balkanizem. Kulturo je potrebno gledati izven njenih binarnih okvirjev in dopustiti prostore svobode za vse različnosti. In za konec še praktični nasvet za dekonstrukcijo dualizma: pojdite v petek na »balkan žur« plesat kolo, v soboto pa na veselico pod šotorom plesat polko. Rakijo in šnops dobite v vsakem primeru.